Po svoje je življenje na pripravah kar simpatično, če seveda na priprave ne hodiš kar naprej in če to vresnici niso priprave ampak kolesarski turizem, lahko tudi pacientizem, če hočete. Tako nekako mora biti, če si vzameš teden dni časa zase, karkoli že to pomeni. Je pa res, da mi tudi tu zmanjkuje časa. Rutina je bila vsak dan enaka: ob 6.30 sem se zbudil in ob 7.00 začel pisati, ob 8.30 je bil zajtrk, od 10.00 do 17.00 smo na kolesu, potem kakšno uro prihajam k sebi, ob 18.45 je večerja, ob 20.00 passeggiata in potem čas za malenkosti, ki so se nabrale čez dan.
Če bi ostal v sobi 400, bi bilo seveda neznosno, v družinski sobi pa mi je uspelo vzpostaviti kolikor toliko urejeno stanje, brez cunj, ki bi visele z vseh razpoložljivih predmetov, ki omogočajo visenje, v kot odvrženih prepotenih majic, na mizi raztresenega izotoničnega praška, iz kovčka visečih oblačil, ki jih ne bi razpakiral, in podobnih malomarnosti, ki se naberejo skozi dni. Lisica mi tega ne verjame, ampak za dokaz prilagam stanje danes, ko sem se vrnil.
Delovni prostor je urejen brezhibno, na lučko televizorja je prilepljena letalski kupon za prtljago.
Sobarica mora biti precej inteligentna, ker očitno razume in spoštuje moj red.
Sodeč po kopalnici bi si lahko kdo mislil, da sem ženska.
Čevlji so lepo pospravljeni v vrsto.
In perilo obešeno tam, kjer mu je mesto.
Moram pa priznati, da res že pogrešam ženski dotik in vse ostalo kar pride zraven. Kdo si ne bi želel take gospodinje! Gara v kuhinji in vseeno je lepa in še nasmejana! Pa še dobro izobražena in družbeno koristna, kar je težko trditi za neke kolesarske novinarje.
3 komentarji
Ob prvem pogledu na inventar v kopalnici sem se zmedel, potem je pa šlo: Palmolive je za lasišče in glavnik za brado.
Menda ne misliš, da si noge depiliram pri kozmetičarki 🙂
Soba za dva 😉
Dirke za pet.
Princeska samo zate.