Verjetno ne bomo izvedeli, zakaj so oddajo Dosje: JLA – Jugoslovanska ljudska armada v resnici umaknili iz arhiva RTV 4D in jo potem tja spet vrnili. Po včerajšnjem ogledu na bolj demokratični platformi Youtube so mi razlogi za paniko precej bolj jasni.
Dokumentarec dr. Valentina Areha sicer dejstva prikazuje izrazito enostransko, česar pa smo se že navadili ob izdelkih Michaela Moora in drugih. Če je dovolj dober Moore, ne vem, zakaj ne bi bil tudi Areh. Navsezadnje navaja preverljiva dejstva. Če so se ljudje navadili na redukcije elektrike, omejevanje prodaje bencina in čakanje v vrstah na osnovne dobrine, švercanje kavbojk in inflacijo pa razumeli kot poslovno priložnost, to še ne pomeni, da država in državljani niso bili objektivno revni.
Danes so me med jutranjim sprehodom presenetili zvoki neke bojevite koračnice z druge strani potoka. Partizansko pesem sta poslušala dvajsetletnika na poti na fakulteto. Ne vidim težave v partizanski koračnici, zanimivo pa je, da sta jo poslušali osebi, ki sta skoraj gotovo rojeni po letu 1991 in bi ju moralo dogajanje izpred več kot sedemdesetih let zanimati kvečjemu z zgodovinskega vidika, ne pa kot nekakšna pop kultura. Glede na partizanske maškarade ob vsaki priložnosti, naj bo državni praznik, spomin na nekdanji državni praznik ali protest proti čemurkoli že, pa to niti ni nenavadno. Glede na poskuse cenzure vsega, kar vsaj malo diši po kritiki prejšnjega režima, je tudi logično, da so ljudje pozabili, kako so živeli pred tridesetimi leti. Tistim, ki so bili takrat mladi, pa tako ali tako ni bilo hudega, ker jim ni bilo treba preživeti.
Jugoslovanska-politično-medijska stvarnost je bila v osnovi popolnoma enaka kot severnokorejska. Razlike izhajajo le iz trše roke tamkajšnjih diktatorjev in različnih kulturnih vzorcev. Predstavljajte si, da bi televizijski voditelj ob smrti dr. Janeza Drnovška javnost obvestil tako osladno, kot leta 1980 Tomaž Terček:
»Tito je naš najdražji tovariš. Sedemdeset let je izgoreval v revolucionarnem delavskem gibanju. Šestdeset let je krepil vrste jugoslovanskih komunistov. Več kot štirideset let je na najbolj dostojen način opravljal najbolj odgovorno dolžnost v naši partiji. Vodijo nas Titove besede, da mora ostati naša revolucija neomajna v osnovnih opredelitvah in da je neizprosna s tistimi, ki bi želeli ogroziti njene pridobitve in zaobrniti njene tokove. V tem trenutku slovesne tišine v naši domovini bijejo srca, ki jih je ljubil in ki ga ljubijo. Utripajo z njegovim zanosom in njegovo človeško plemenitostjo. Častno je pripadati revoluciji in času, v katerem je deloval tovariš Tito, pripadati skupnosti, ki smo jo z njim uresničili na bojnem polju in gradili v miru.«
Vzneseni partijski govori, nakladanje družbeno političnih delavcev, vojaške parade z zastarelo tehniko, ladja Galeb in Titove uniforme bi se mi zdele dober štos, če vse to ne bi postala nekakšna pop kultura. Sliko o ljudeh, ki so soustvarjali našo demokratično preteklost, tudi po letu 1991, si je mogoče ustvariti skozi citate iz Arehovega dokumentarca.
Jože Smole o novinarskem delu (pri navajanju te brutalno bebave definicije je moral poškiliti v zapiske):
»Novinar je družbeno politični delavec, ki je zavestno privržen idejam marksizma in leninizma.«
Jože Smole o alternativah v demokratičnem socializmu:
»Če so mišljena alternativna gibanja kot alternativa socialističnemu samoupravljanju, potem seveda takšna alternativna gibanja niso sprejemljiva.«
Lidija Šentjurc o morali (ob tem je bila očitno osebnostno prizadeta:
»S kako moralno pravico izničujejo tovariši, ki so napisali vse to v Novi reviji, in da razvrednotijo vse, celotno delo generacij živih in mrtvih, ki so se tolkli za to Jugoslavijo.«
Stane Brovet o specialni vojni:
»Da glavni nosilci te specialne vojne niso le neki malopridneži iz redakcij posameznih glasil priča dejstvo, da avtorji najhujših napadov najpogosteje niso novinarji, temveč zunanji sodelavci, pripadniki alternativnih skupin in gibanj ali že izpričani nasprotniki ZKJ-ja in samoupravnega socializma.«
Janez Zemljarič o inflaciji:
»Če bomo zdržali 90- do 95-odstotno stopnjo inflacije, se realni osebni dohodki ne bi smeli znižati niti za 0,5 odstotka. Račun je narejen na podlagi tistega, kar smo zapisali v resoluciji.«
Janez Stanovnik o svobodi izražanja:
»Mi moramo spoštovati integriteto javne oblasti. In ne smemo misliti, da je demokracija pa zdaj tukaj zato, da lahko vsak vsakogar napada in da lahko vsak o vsakomur reče karkoli hoče.«
Milan Kučan o fašistoidnih težnjah (zanimivo, da leva provenienca še vedno vsako nestrinjanje označi za fašizem):
»Če te fašistoidne namere, ki se kažejo skozi omenjeno pisanje in skozi topotanje na javnih tribunah v Cankarjevem centru ne bomo obrzdali, se lahko zgodi, kar se je zgodilo v Nemčiji leta 1931.«
Tomaž Ertl o represiji – leta 2009 ga je Danilo Türk odlikoval s srebrnim redom za zasluge: »Zaznavamo nekatere špice, ki le preveč štrlijo in ki motijo ta mir v slovenskem jugoslovanskem prostoru. Postopno bomo morali tudi z več represije kot smo je doslej imeli, čeprav trdim, da je je bilo v Sloveniji v zadnjem času več kot kjerkoli v Jugoslaviji, in čeprav vsi hočejo povedati, da smo ne vem kako liberalni, da bomo morali iti v te postopke.«
Janez Stanovnik o razumevanju njihove demokracije:
»V kolikor ne bomo imeli integralne policije in znali spoštovati policijo in upravo državne varnosti, da bo z našo demokracijo konec.«
Ker so, ali pa jo še, soustvarjali slovensko politično in gospodarsko realnost tudi po letu 1991, se mi vse skupaj sploh ne zdi več smešno, ampak se mi rahlo dviguje želodec. Vsi in vse kar jim je sledilo, je samo logična posledica.
19 komentarjev
Kako si dobro napisal.
Ja, je del zgodovine, iz nje se lahko kaj naučimo, ne pa je vlečemo v prihodnost…
Nam bo še sedanjost, pa kakršnakoli že je, ušla.
Ja, dejansko zanimivo, kako se mladina, rojena v demokraticni (dobro, bolj ali manj ampak vseeno precej bolj kot zadnja Jugoslavija) Sloveniji poistoveti s tako kulturo. Kot sem ze napisal na svojem FB profilu, je bil ta blog objavljen prakticno socasno, ko je bil moj komentar na zidu enega izmed FB prijateljev (kateri je v bivsem sistemu prezivel tam nekje 5 let), cenzuriran, debata se je pa nanasala na vcerajsnjo oddajo na 24.ur o pokopu zrtev Hude jame. Zanimivo, kako lahko je povleci vzporednice!
Bilo je kot je bilo, to je naša zgodovina druge nimamo. Da je bilo tako slabo kot lahko iz tega filma dobiš občutek seveda ne drži. Pozitivne stvari ki mi najprej padejo na pamet so , da je ta dolg 20mlrd ki ga omenjajo v veliki meri šel v hiše in stanpovanja, v SLO pa tudi v podjetja… kdo pa leta 91 ni imel svoje hiše ali stanovanja za 10k mark in kako da smo se lahko v enem letu preusmerili na zahod medtem ko je celotni vzhodni blok vključno z ostanjom Yuge takrat kolapsiral? Druga stvar so pa socialni in medčloveški odnosi ki so bili v tistem času pač bolj pristni, naravni , ljudje bližje drug drugemu in konec koncev je to tisto kar pod črto tudi največ šteje,…..Tako da ne pljuvaj po svoji zgodovini ker je tvoja in nikakor ni tako slaba kot jo nekateri slikajo!
lp, z
Kaj ne bi bili jugonostalgiki! Bili smo mladi, svobodni in brez skrbi. Če si se znašel, si imel tako kavbojke, kot tudi banane, kavo in hišni računalnik. Nič ni kazalo, da nam bo šlo slabše, vsi smo pričakovali le lepšo prihodnost. Študij? Služba? Ni problema.
Danes? Pokvarjeni politiki, požrešni nesposobni “mladi perspektivni podjetniki” in prejemniki gazel so zafurali vse, kar se je dalo, denar poskrili, vsi na smrt bolani, odgovarja nihče. Politiki, ki jih plačujemo mi, so le agenti tujih bank in korporacij. Redna služba? Sanjaj, lahko pa delaš po pogodbi za kikiriki. Študij? samo za bogate ali tiste, ki rabijo status da lahko delajo. Potem pa še tečna baba (ali dec) in mularija doma najedajo in stalno nekaj hočejo. Kaj mi pomaga miljon kavbojk in šopi banan v Citiju, če mi na koncu meseca ne ostane…
Seveda to ni nostalgija po Jugoslaviji in režimu, ne verjamem da bi se kdo resnično želel vrniti. Je le nostalgija po lepi mladosti, po času ki nas je definiral, zdaj pa ni več vreden nič. Po času, ko smo bili prepričani, da lahko v življenju dosežemo vse, zdaj pa nas je dohitela realnost.
Zakaj neki se mularija navdušuje nad temi časi? Hja, nekatere zanimajo vitezi, indijanci, rockabilly, punk, flowerpower, vse iz nekih drugih časov, pa jim nihče nič ne očita, da se zavzemajo npr. za restavracijo fevdalizma ali bi radi ponovno sprožili vietnamsko vojno. Samo pri nas vidimo neke čudne skrite pomene…
Jugonostalgijo mnogokrat očitajo očitajo tisti, ki so tako strašno trpeli na partijskih sestankih in pohodih v Jajce prejšnjega režima. Vsi poznamo najbolj glasnega in njegovo zgodovino.
Elementarna napaka pri diagnosticiranju in (ne)reševanju stanj(a) v Sloveniji je, da se že četrt stoletja narobe interpretira plebiscit. Slovenski plebiscit je v zgodovinskem trenutku Evrope tistega časa mednarodni javnosti in potencialnim bodočim zaveznikom bil predstavljen kot iskrena želja slovenskega prebivalstva po demokraciji in liberalnem tržnem gospodarstvu, v notranjem prostoru in intimno pa zgolj selitev Beograda v Ljubljano ter nadaljevanje poti po tirnicah komunizma.
To potrjuje tudi dejstvo, da volilcev hipna in najmanj dvomljiva transformacija politikov, novinarjev, sodnikov, uradnikov, funkcionarjev, in represivnih organov iz podpornih stebrov diktature v navdušence nad osebno svobodo in človekovimi pravicami ni niti najmanj motila in jih še vedno ne moti.
Točno tako. Osnovna težava je v tem, da tukaj v resnici nismo bili sposobni sprejeti demokratičnih standardov in da je parlamentarna demokracija čisto navadna farsa. Ne gre za to, da bi nam šlo tukaj slabo zato, ker ni več socializma, ampak zato, ker ga je še vedno preveč – seveda je še vedno utemeljen na bogatenju nekih elit, ki pa izhajajo že iz prejšnjega sistema. Zemljarič, na primer, je kar dobro funkcioniral tudi v novem sistemu, čeprav sploh nima pojma, kaj je to inflacija.
Narod, ki bogastvo meri s kavbojkami, pri čemer pozabljajo na to, da jih lahko danes kupijo praktično povsod, včasih pa so jih švercali in se na carini tresli, ali jih bodo dobili, seveda tega ne more razumeti, zato nas pa lahko v nedogled vlečejo za nos. Zaradi tega nikdar ni problematično, ko nekdo enostransko prejšnji sistem razglaša za izvrsten primer sociale, ko je prikaz nasproten, pa zaženejo cel teater.
Sam sicer poznam kar precej ljudi, ki imajo redne slućbe in dobre plače, pa ne po vezah, ampak zaradi pridnosti in nekaj sreče. Tisti, ki slućbe nimajo tukaj, jo imajo pa kje drugje – in to, zanimivo, v demokratičnem sistemu. Ampak v res demokratičnem, ne kot pri nas. Ker to, kar imamo tukaj, je najhujša možna kloaka.
Trobezlja se o preveč socializma, medtem ko v današnji Sloveniji ne manjka niti svojevrstnega kapitalističnega neoliberalizma. Takega, vulgarnega, ne urejenega, po nasvetih Miltona Friedmana. Že vrsto let trdim, da je Slovenija neformalna davčna oaza. Razni espeji in mršavi deooji ustvarjajo velik del, če ne večino, dohodka na črno, velikim firmam se nobena delovna inšpekcija ne približa z učinkovitimi sankcijami, če kako leto ali dve ne plačujejo socialnih prispevkov zaposlenim, če ni regresa, če niso nadure plačane, na koncu pa še tisti piškavi minimalci po nekaj mesecev zamujajo. Srednje firme, največji dolžnice in plačilne nediscipliniranke, se pa metamorfozirajo iz enega naslova v drugo ime in vse naprej poteka … Uradno imamo menda ne vem kako visoke davke, realno jih pa nihče v celoti ne plačuje in tudi državne službe se ne spuščajo preveč v to. Vsakih toliko po novem davčnem zakonu udarijo par tednov neke stroge kampanje zaradi videza, potem pa poide sapa, ker ni kondicije dacarske resnosti in zavzetosti. Podkupljivi pa vsi, od “malega človeka,” do “visoke živine”. Zanimivo, da se podkupnina vsakemu splača, uradni davki pa nikomur. Nategun jamra, ko mora plačati za dvesto evrov prispevkov delavcu na mesec, ne jamra pa, ko plača ddv za najdražjo makino v audijevem salonu. Kaj šele, ko naročuje najdražje nadstandardne materiale za kako razkošno sušilnico sadja pred obalo.
+ tisti miti, kako so v Yugi “vsaj vsi imeli službe”, če že dela ne.
Od 1968, ko je “Tito odprl meje”, pa do konca šestdesetih (v 3 letih) je, s trebuhom za kruhom, Yugo zapustilo 500.000 prebivalcev.
V sedemdesetih še dodaten 1.000.000 – pa še vedno je bila (povprečje za celo državo, ne samo Slovenijo) – 17% brezposelnost.
In poleg tega po firmah še 30% preveč zaposlenih – kot je še dandanes stanje v našem JS.
Ni pa mit, da je imela Zahodna Nemčija ob vseh potrebah po delovni sili 3 milijone brezposelnih lastnih državljanov. V osemdesetih je bila številka primerljiva za Francijo, Veliko Britanijo in Italijo. Podobno število prebivalstva, podobno število brezposelnih, pa polno tujih južnjakov na začasnem delu vsepovsod. Najbrž so najrazvitejše države Evrope izvajale zaroto proti lastnemu prebivalstvu, da so lahko vzdrževale komunizem v Jugoslaviji, grško vojaško hunto, turško diktaturo in mafijo na jugu Italije.
@Anonimno: Saj o tem govorim. Sprejelo se je vse principe najbolj okrutnega kapitalizma, sistem pa je globoko v sebi še naprej socialističen. Tako pač ne gre. In tukaj sploh ni bistveno vprašanje ali je bilo v Nemčiji pred 30, 40, 50 leti boljše ali slabše. To praviloma sploh ne more biti vprašanje, ker je odgovor jasen kot beli dan.
Vprašanje je samo, ali se državo, ki so jo vodili zgoraj citirani aparatčiki, razumemo kot normalno ali kot propadel poskus ali celo kot vzor.
Avtor Dosjeja in jaz očitno nisva živela v isti državi.
Dosje ocenjujem kot političnni pamflet po meri ortodoksne desnice.
/kot eden izmed številnih trikov, ki se jih je posluževal avtor je bil termin “vojaška udba”. Spretno je torej uporabljal izraz udbo, ki je kontaminiran in diskreditiran. V resnici je šlo za KOS (kontraobaveštajno službo JLA), ki z udbo ni imela nobene zveze. Še več, KOS (ki je skrbel le za varnost vojašnic) in udba sta bili nasprotujoči si organizaciji/!
Avtor je najprej insinuiral, kako revna država je bila Juga, pa da je še v vsej svoji revščini dajala kar 20% bruto družbenega produkta. Do tukaj se nekje vseeno sliši logično, da je pač militantna država ohranjala moč z enormnim vlaganjem v represivni aparat. Potem pa se začnejo bliskati ocene milijardno dolarskih projektov v razna podzemna zaklonišča in letalske hangarje. Če so samo za to vsako leto porabili na milijarde dolarjev, v desetletju na desetine milijard, kje je še vse ostalo, za kar je vojska trošila, potem se človek vpraša, če ni bil BDP Jugoslavije večji od BDP Zahodne Nemčije.
*20% bruto družbenega produkta za vojsko.
@Rado: Na to sem mislil, ko sem pisal drugi odstavek. Tudi Moorovi filmi so politični pamflet. Definitivno pa si bil v tisti državi mlad in je bilo zate čisto dovolj, da si bil sit in oblečen. Leta 1990 so ljudje seveda jasno pokazali, kaj si želijo. Je pa res, da morda niso razumeli, kaj to pomeni.
@Anonimno: Te številke so se tudi meni zdele brutalne. Dejstvo pa je, da SFRJ ni živela od svojega BDP, ampak od posojil. Ko jih ni bilo več mogoče vrčati, so začeli tiskati denar. Kako je o tem razmišljal Zemljarič, piše zgoraj.
No, to, kako je SFRJ živela od tujih posojil, pa mene še danes zanima. Kaj se je pa kupovalo za dolarje? Nekdo pravi, da so se stanovanja gradila na tuje pufe. Zakaj bi pa v Jugoslaviji potrebovali dolarje ali nemške marke za izgradnjo stanovanj? A je bil gradbeni material iz uvoza? Kolikor vem, so povsod ležale vreče Salonit Anhovo cementa in cegli domače proizvodnje. Železne armature pa iz Zenice. A so ameriške firme bloke tukaj postavljale? Kolikor vem, so bile domače. Se je delavce v markah in dolarjih izplačevalo? Kolikor vem, v dinarjih. Se je zemljišča v devizah kupovalo? Občinska? Mehanizacija pa na terenu en sam TAM, Litostroj in Đuro Đaković. Kam so šli dolarji?
Ta populizem, da se je kar na ves tuj račun živelo, v jugi pa nič delalo, me pa tudi zavoljo lastnega zgodovinskega spomina bega. Kje je bila pa potem tuja roba v štacunah? Če neka družba ne živi od svojega dela, ampak od tujih kreditov, potem bi moralo vse biti uvoženo. V SFRJ je bilo pa skoraj vse Made in YU po štacunah .Razen tistega, kar je bilo iz Češke in Poljske. Kje so bile potem uvožene banane, kava, kavbojke in bencin? A so potem komunisti v bistvu elanove smuči, cedevito, cockto, Ei Niš televizorje, gorenjeve šporgete in stoenke uvažali za dolarje iz ZDA?
Osemdeseta leta so bila najbolj nora leta v zgodovini Slovenije. Kulturno vretje (kulturna stran Dela je bil prostor, kjer so se objavljale polemične politične teme***), Satirično gledališče Jazavac v Zagrebu je dajalo takšne satire, da so ti šli lasje pokonci), proces osamosvajanja od “južne kulture”. Mnogi smo bili maksimalno aganžirani. Gledališča, okrogle mize, problemske konference. Na mariborskem Štuku smo gostili Milovana Džilasa – njegovo edino javno nastopanje v rajnki Jugi, po njegovi anatemi na začetku petdesetih. Z Mladino smo provocirali rajnko armado. Metali gnila jajca v vilo admirala Mamule v Opatiji. Skoraj ničesar ni bilo, česar ne bi vedeli.
“Milan Kučan o fašistoidnih težnjah (zanimivo, da leva provenienca še vedno vsako nestrinjanje označi za fašizem):
»Če te fašistoidne namere, ki se kažejo skozi omenjeno pisanje in skozi topotanje na javnih tribunah v Cankarjevem centru ne bomo obrzdali, se lahko zgodi, kar se je zgodilo v Nemčiji leta 1931.«
V letih 80 – 85 si je šla Slovenija igro dobrega in slabega policaja. Novorevijaši in Mladina so provocirali, Kučan in vladajoča elita so morali igrati in vzdigovati vik in krik, da so pokazali da slovenska oblast še deluje in da je jugoslovansko usmerjena. Če ne bi odigrali takšne vloge bi armada posredovala leta prej, ko še nismo bili pripravljeni na odpor. In potem bi tenko piskali.
Brez upoštevanja takratne realnosti ni mogoče objektivno presojati. Sploh pa ne črno belo!
Novorevijašem (1981) je dala zeleno luč po-Popitovska partija s pravkar ustoličenim Kučanom na čelu. Rupel pa je bil partijski protežiranec (omogočila mu je doktorski študij v ZDA)
*** Danes pa kritičnega pogleda na politiko državnega sodelovanja pri pogrebih ustašev in domobrancev, ki ni na Dežmanovi liniji, ne morem spraviti v noben slovenski časopis. (Lahko pogledaš na moj blog.)
Pravilno:
V letih 85– 90 si je šla Slovenija igro dobrega in slabega policaja.
SFRJ je intrigantna ker je tako nedoločen in neznačilen pojav v zgodovini, enako kot je bil neznačilen diktator Tito. Ne vem, če o katerem obdobju nekega obdobja in prostora še po tolikem času celo zgodovinarji govorijo čustveno, ne pa znanstveno.
Narod, ki ima zivljenski standard iz juge za sanjskega, si popolnoma zasluzi taksno slovenijo.
Skromnost je lepa cednost. Bom kupil vase stanovanje za drobiz. Super. Hvala vsem tovarisem