Retro vzpon na dve Kočni

Še sreča, da sva s seamusom v soboto zaspala. Nedelja je bila za hribolazenje bistveno bolj primerna, sploh za fotografiranje. Odločila sva se za retro opremo. Fotka je z vrha Jezerske Kočne (2540 m).

Kot vidim, je cel kup Kočen. Nad Makekovo turistično kmetijo je Makekova Kočna, ki je znana zaradi nekoč najvišjega slovenskega slapu Čedce. Zaradi podora se je zadeva znižala, niso pa še izmerili, za koliko. Če se Makekova Kočna vije od severa proti jugu na zahodu, se Ravenska njej vzporedno bohoti na vzhodu, z nje pa se dostopa na Veliko Babo (2127 m). Midva sva s spodnje postaje tovorne žičnice nad jezerskim Planšarskim jezerom krenila na Kokrsko Kočno (2520 m), pri čemer je bila Jezerska Kočna, čeprav višja, le vmesni cilj. Na parkirišču sva še v poltemi komaj našla pravo pot in se naglo vzpela skozi gozd mimo Andrejeve klopi, čez Hudičeve kvance in po Mrzvi dolini. Pot je neverjetno varovana tudi tam kjer ni potrebe, številne lesene lestve in celo stopnice pa na poti proti Češki koči delujejo kar malo smešno. Kar je v suhem vremenu v pomoč, zna biti ob vlagi smrtno nevarno, sva ugotavljala.

Ko sva jo malo pred sedmo mahala mimo Češke koče, je bolj ali manj vse spalo.

Markicistu je bilo dolgčas …

Vzpon ob melišču utegne koga tudi dolgočasiti, ampak midva sva uživala vsak senčni meter poti, mene je skoraj malo zeblo. Na grebenu pa je končno pritisnilo sonce. Med počitkom sva opravila vse kar mora opraviti pameten planinec – pojedla malico, se zaščitila z žavbo proti UV žarkom si nadela varovalno opremo, fotografirala …

… popravila opremo z retro orodjem – kamnom …

… in si ogledala nadaljevanje poti.

V visokogorju pod temnim nebom.

Pot je še naprej markirana na veliko.

Highlight ture je trebuhanje. Meni je šlo to bedasto plazenje pod skalo rahlo na živce. Na tem mestu naju je prehitela … ženska. Res je šla odlično, žal pa sem, medtem ko sem ji po trebuhu plazoč kazal rit, preslišal seksistično opazko.

Na tej fotki se vidi režo, kjer smo se plazili: pod tistim stebrom, v nadaljevanju pa pot vodi po grebenu do finalnega vzpona na Jezersko Kočno.

Na vrhu je pihalo, zato sva se kaj hitro pobrala naprej – kar precej sva se spustila po tehnično zahtevni poti.

Vrh Kokrske Kočne. Mislim, da je lovil GSM signal. Zadnje čase je nekam živčen …

Razgled z najbolj zahodnega vrha Kamniško Savinjskih Alp je še vedno motil vlažen zrak po dolinah – v avstrijski Dravski dolini je bila celo megla. Vseeno je razgled fantastičen! Rdečkasta Jezerska Kočna:

Storžič:

Krvavec in Zvoh:

Z vrha se seveda vidi tudi Grintovec, ampak tale pogled s poti je lepši:

Spet sva se plazila, na tej fotki izgleda zadeva neprehodna. In debeluhom je prehod prepovedan, ker se 100 % zagozdijo! Tudi suhci z nahrbtnikom ne pridejo skozi! Sicer pa alpinistična čelada¹ prav pride tudi ob neželenih trkih z glavo v skalo!

Potem je seamusu zmanjkalo prostora na kartici, meni se pa ni več ljubilo fotografirat. Od grebena, kjer sva se osvobodila varovalne opreme, sva po petah z vso brzino odbrzela po melišču, po riti pa prek snežišča. Ob dveh popoldne je bila Češka koča nabito polna. Odločila sva se, da taprav dec dol laufa in se ne ustavlja za kaj tako nepotrebnega kot je rehidracija. Dol sva letela kot norca in preostala je samo še regeneracija v mrzli Kokri. Taprav dec se cel vrže v vodo!

 

1. zelo, zelo, zelo pametno jo je nositi! [↩]