Na izhodišče kolesarjenja se nerad pripeljem z avtom iz različnih razlogov, med njimi pa je tudi ta, da mi gre na živce preoblačenje na nekih parkiriščih, kjer človek kaže golo rit širšemu občinstvu. Ampak tisti teden sem prekolesaril skoraj 550 kilometrov v vsega petih dneh in ko je imela Lisica končno čas, mi res ni bilo do sedemdesetih kilometrov dodatka do Jesenic.
Kolesarska steza – igrišče
»Zakaj sta pa začela na Jesenicah?« boste vprašali. Prvič zato, ker se tam začne ena redkih korektnih kolesarskih stez. Drugič pa zato, ker pameten Slovenec med prazniki z avtom ne rine na Bled. Ostali konci pa niso pri roki.
Kolesarska steza proti Kranjski Gori in naprej proti Italiji je sicer res zgledno urejena, ni pa primerna za cestno kolesarjenje, ker se tja zgrinja vsa Slovenija in se na tisti ozki poti tako ali drugače giba vse, kar nima motorja z notranjim izgorevanjem. Opazil sem tudi deklico na kolesu s pomožnimi kolesci. A bolj problematični so motorični debili, ki jim povzroča težave lovljenje ravnotežja in so nepredvidljivi približno toliko kot pijani vozniki. Predvidevaš lahko samo, da bodo ušpičili nekaj nepredvidljivega.
Pod Vršičem
Po mojih izkušnjah se ti ljudje odpravijo na teren pred kosilom ali po njem, zato je bilo tja grede kar znosno. Prvo kavo sem načrtoval v Kranjski Gori, a me je soborec spomnil na jezero Jasna, kjer so v zadnjem času celo uredili nekakšno gostinsko ponudbo. Odpeljala sva se torej tik pod Vršič.
Ob alpskem biseru postaviš kolibo in podest, zaposliš študentko žalostnega pogleda in za dobro ceno samopostrežno prodajaš kavo v kartonastih in kokakolo v plastičnih kozarčkih. Košev za smeti ne prazniš dovolj pogosto, da ne bi ven molela plastika. Zadovoljnih gostov strank ne manjka.
Med Mežakljo in Pokljuko
Ko sva obrnila nazaj, je bilo na kolesarski stezi že živahno.
Šla sva samo do Mojstrane, tam pa zavila desno, proti dolini Radovne. Čez klanec je Lisica zlezla vitalno, nad mojimi pričakovanji in si pri Psnaku zaslužila polovico kmečkega kosila in polovico palačink s tremi različnimi nadevi – kar bi kje drugje klišejsko poimenovali tris palačink.
Ob Radovni gre potem samo od sebe, tako da se je po svoje kar škoda ustavljati.
Brez kremšnite ni randija
Vaškega bifeja v Krnici tokrat nisva niti povohala, niti nisva v Gorjah zavila levo in proti Kočni, kot sem načrtoval. Spustila sva se na Bled in si pustila postreči kremšniti tam, kjer kremšnite jedo turisti.
Zdaj se mi je zdelo bolj smotrno na Jesenice zapeljati naokoli in Lisica ni imela nič proti. Dokler je sita, pravi, ni težko kolesariti. Tako sva se med gnečo avtomobilov prebila iz mesta in potem po kolesarski stezi na Lesce in levo na Rodine ter skozi Kašarijo nazaj na izhodišče.
Tri ure kolesarjenja za vsega skupaj šest ur užitka. Saj znam, samo čas moram imeti.
Trasa: Jesenice–Kranjska Gora–Mojstrana–Radovna–Krnica–Bled–Lesce–Rodine–Žirovnica–Jesenice
Razdalja: 82 km
Višinska razlika: 1000 m
Čas vožnje: 3 ure in 9 minut
Skupni čas: 6 ur in 9 minut
Povprečna hitrost: 25,9 km/h
Maksimalna hitrost: 68 km/h
STRAVA
5 komentarjev
Vsaj na odseku med Kranjsko Goro in Ratečami so pogosta tudi srečanja z vozili z motorjem na notranje izgorevanje. Najlepše pa je ko ti nasproti pride traktor, ki ima zadaj priključek širši od kolesarske steze.
Tako je. Dve, tri leta nazaj je celi skupini kolesarjev nasproti pripeljala ženska, jki se očitno sploh ni zavedala, da ni na cesti. Niti umakniti se ni poskušala.
Pri nas v Bohinju je še huje – kolesarska ima tablo, ki omogoča uporabo lastnikom zemljišč dostop do parcel. Ti lastniki zemljišč si to razlagajo tako, da je kolesarska med Bistrico in Brodom postala obvoznica za izogib gužvi v Bistrici… količke s ključavnico sredi kolesarske so v prvem mesecu odstranili s traktorjem parkrat, potem je občina enostavno obupala.
Ha! Klasika. Če se kolesar pelje po cesti, mu pa isti pizdun trobi.
Je cesta po Radovni asfaltirana v celoti?