Med kolesarjenjem po podeželskih cestah večkrat razmišljam, da bi si moral priskrbeti musette, da bi lahko med vračanjem v Ljubljano mimogrede skočil še k vaškemu mesarju po meso in h kmetom po jabolka, med, jogurt in še kaj – jajca pa tako ali tako dobiva od tete Jane. Suhe svinjske klobase in pol kilograma pljučne človek še nekako pritovori v hrbtnem žepu, a z jagnječjo nogo bi šlo nekoliko teže, ker je ne moreš preprosto pripeljati pod roko, kot riž iz najbližje pekarne.
Meni niti ne, Lisici se je pa zdela ta slika blazno smešna.
6 komentarjev
Nisem še videla, da bi se riž dobilo v pekarni… Fotografija je pa čist fajn.
Pa po napačni strani ceste ….
Videti si kot hipsterski nerd, ki je zašel v napačno četrt.
Pod sabo bi moral imeti segway, ne bicikel. 😆
https://youtu.be/N9qYF9DZPdw
Sam škatla riža je pa barvno kar dobro usklajena z biciklom…
Lisica ima prav!
Tip, ki zmore najhujše vzpone je na tej sliki čisto udomačen. (Vodeb bi zapisal, simbolno kastriran). 🙂
@Ema: V tej pekarni dobiš celo cigarete 😆
@Piki: celih sto metrov. Previdno. Lahko bi pa, da ne bi slučajno naredil mini prekrška, pri katerem nisem zmotil popolnoma nikogar, prevozil kakih 300 do 400 metrov, in vsaj dvakrat čakal na zeleno luč.
@Filmoljub: Ja, mogoče se res držim nekam ponižno.
@Gregor: Saj zato je pa tega kupila … ker jaz sem ga v bistvu samo peljal.
@Rado: Po riž sva morala zato, ker je vse zaloge požrla psica. Zaradi tega je Lisica nekega večera tako podivjala (“Pes nama je požrl riž.”), da sem se zbal za svoje življenje.