Rapsodija brez telefona

Ne sicer toliko kot filmske uprizoritve književnih del, a tudi biografije me vedno navdajajo z dvomi. Če nič drugega, bo vsaj muzika dobra, sem si mislil, ko sem Lisico povabil v kino. »Na zmenek,« je rekla. Nenavadno se mi zdi reči, da gredo dolgoletni pari na zmenek, pa če se to zgodi še tako redko, ampak če je njej prav, naj bo. Postavila je nenavaden pogoj.

Film mi je bil všeč, čeprav se strinjam, da »ponuja precej poenostavljeno in polikano verzijo resničnih dogodkov«, kot pišejo na Deseti umetnosti. Na živce mi gredo tudi nedoslednosti. Tega nisem vedel, sem pa kasneje prebral, da je Freddie Mercury izvedel za virus HIV šele dve leti po Live Aidu. Seveda so morali ustvarjalci filmu, ki sicer k sreči ni pretirano osladen, dodati solzavost, ki doseže vrhunec ob bežnem srečanju Freddieja z od aidsa precej zdelanim fantičem. Film sem ocenil z 8/10.

Lisica je ob koncu filma vseeno jokala kot dež. Češ da svet ni fer. Seveda ni fer, ampak če se deset let onegaviš z več stotimi razuzdanci, ki so se vsi po vrsti onegavili z več desetimi razuzdanci, ne gre pričakovati drugega. Priznam pa, da je šlo na jok tudi meni. Ne zaradi Freddieja, ampak zato, ker je bilo v začetku devetdesetih let konec z muziko talentov iz garaž in zakotnih beznic. Glasbena industrija je bljuvala na veliko sceno več ali manj samo še bleferje in do danes je šlo na splošno vse v kurec, tako da se zdi svet pred štiridesetimi leti kot nek drug planet.

In telefoni danes sploh niso največji problem, čeprav Lisica ob pivu sploh ni vedela kam naj vtakne roke in kam naj gleda. Jaz pa tudi ne. Na koncu me je še ozmerjala, da sem buljil v natakarico.

In tokrat res nisem. Moj bog, saj je vendar punca še otrok!