Ranjeni Köln

Med potjo iz Valkanele naravnost v Köln sem odkrival občutke Nemca, ki se z morja vrača po 1200 kilometrov dolgi poti. Nergavost ljudem očitno ne prepreči, da me ne bi vabili na piknike, zato sem se med potjo ustavil pri kolegu Andreju v Bevkah. Uspešno sem se izognil fuzbalu, ko sem se odločno uprl pivu, so me pa že malo čudno gledali, če sem slučajno zbolel. Preden sem odšel, pa mi je crknil telefon, zato sem bil na pumpi za 50 evrov prisiljen kupiti plastik-fantastik Nokio, ki je tako grda, da mi jo je nerodno nositi s seboj.

Praktično brez ustavljanja sem ga žgal 750 kilometrov do Nürnberga, kjer sem zatrokiral na avtocestni bencinski črpalki. Pravzaprav sem prevozil še kakšnih 50 kilometrov več, ker sem v Münchnu zavil proti Stuttgartu. Očitno je lahko danes res že vsak urednik potovalne rubrike. Ko sem se zjutraj zbudil v oblačno jutro, sem najprej mislil, da sem zavil v Bolgarijo. Tudi Nemčija ni več tisto, kar je bila včasih, odkar so Bolgare in Romune spustili na zahod, pa sploh ne.

Ko se je ulilo, sem vse miselne procesorje zaposlil s preračunavanjem n spremenljivk kot so smer in hitrost gibanja nevihtnih oblakov, hitrost in smer mojega gibanja, seveda upoštevajoč Murphyjev zakon, da bo vreme gotovo slabo. V Kölnu, četrtem največjem nemškem mestu, sem parkiral na urejenem postajališču za avtodome v središču mesta, kot je pisalo v Bord Atlasu, vodniku po postajališčih. Tokrat me je nategnil. Ob Renu sem do centra hodil kot bedak, a k sreči sem imel vsaj dober razgled na katedralo.

Na promenadi ob reki me je motil plevel, ko sem končno prišel do glavne postaje, skozi katero prideš do trga pred katedralo, me je pa mesto že razočaralo. Köln so med drugo svetovno vojno hudo bombardirali in mesto porušili malodane do tal, čudežno – ali zato, ker je iz spoštovanja do vere niso ciljali – je ostala cela le katedrala in nekaj bajt. Mesto so potem postavili na novo, kot je videti, pa dela še niso dokončana. Povsod nekaj kopljejo. Praktično ni ulice, kjer ne bi stala vsaj kakšna štemarca, če že ne pravo gradbišče ali dvajsetmetrska luknja. Köln nekako nima duše, vsaj tako sem ga občutil.

Katedralo so začeli graditi že davnega 1248. in zaključili ne tako zelo davnega leta 1880. Večini obiskovalcev z rokami v žepih in s kapami na glavah bi vstop v veličastno notranjost prepovedal. Ob teh turistih se mi vstopnina v St. Paul’s Cathedral ne zdi več tako zgrešena.

Zlezel sem tudi na južni turn. V primerjavi s 157-metrskima zvonikoma je splitski 60-metrski smešno nizek. Še sreča, da sem poleti treniral za Grintovec, sicer bi utegnil imeti podobne težave, kot marsikdo, ki se je na poti gor sopihajoč zatikal med ozkimi stenami. Zvonarska je težka! Sploh, če imaš grbo.

Od zvonikov katedrale sta višji samo dve kölnski zgradbi: Colonius, telekomunikacijski stolp (253 m) je od leta 1992 za obiskovalce zaprt, v Kölnturm (brez antene 148,5 metra, z anteno 165,5 metra) se mi pa ni ljubilo.

Če me na razglednih stolpih kaj moti, so to zaščitne mreže, zaradi katerih se izgubi funkcija razglednosti.

Po Kölnu vozi vse sorte, od avtobusov, do tramvajev in podzemnih železnic.

Romanska cerkev Groß St. Martin se šopiri v bližini katedrale, s katero dajeta mestu značilno veduto, kot vidite na prvi nočni fotki. Bajte v ospredju so skoraj vse po vrsti oštarije. Predelu ob Renu in okrog Altstadtmarkta se reče Altstadt. Bombardiranje mu ni prizaneslo, a so ga obnovili še posebej pedantno.

S Kölschom so me malo razočarali. Ne zaradi okusa, ta je dober. Prepričan sem bil, da ga bom dobil v tradicionalni štangi, a me je natakar, Indijec, samo debelo gledal in prinesel 0,3-decilitrski kozarec. Konec koncev je tudi Altstadt dolgočasen in bolj malo se dogaja tudi po sončnem zahodu.

Hohestrasse je bila bolj obljudena. Nekakšna kölnska Čopova, samo bistveno daljša. Prehodil sem tudi Schilgergasse in Ehrenstrasse, pa vse trge naokrog, ampak niso nič posebnega. Kaj pa vem, Köln je, čeprav skoraj milijonsko mesto, vreden enodnevnega obiska, drugi dan pa že tavaš po muzejih, ki so seveda druga pesem. Ampak jaz več kot dveh na dan ne vzdržim …

Zvečer sem se malo zaklal. Geografijo znam kar dobro, ampak vseeno me je presenetilo, da se je začelo temniti šele ob devetih zvečer in tako sem vsaj eno uro zmrzoval na desnem bregu Rena, tik pod Deutzer Brucke, čakajoč na fotografski the moment. Srečal sem kar nekaj čudakov, ena punca se je očitno prišla učit z Mini Cooperjem, večina jih je le postavala, nekaj pa jih je prav tam iz vode prilezlo s kanujem osmercem. Kasneje sem fotografiral še Hohenzollernbrücke.

Domov sem šel peš, najprej čez most Deutzer …

… potem pa ob Renu nazaj do Californie, ker sem bil po takorekoč neprespani noči obupno utrujen. Če bi bil ženska, bi mi bilo na tej poti kar malo neprijetno. Lahko bi poskrbeli za boljšo razsvetljavo, tako sem pa samo čakal, kdaj bo od nekod skočil kakšen norec. Gromozanske rečne tovorne ladje pa ponoči očitno ne smejo zganjat hrupa, ker so vse stale.

Köln so uspeli postaviti, tudi za bogato mesto so ga uspeli napraviti, čeprav bistveno manjši Düsseldorf danes prednjači. Niso pa mu mogli vnesti duše kot jo imajo ostala velika evropska mesta. Nekaj manjka.