Puritanci 21. stoletja

Bolj kot nestrpneži do homoseksualcev, Arabcev in beguncev, mi gredo na živce samo še socialno-omrežni borci za pravice teh skupin, ki z objavljanjem šokantnih povezav, solzavih fotografij, debilnimi metaforami in žaljivimi poimenovanji izpadejo slabše kot najbolj zadrti pridigarji v najzakotnejših župnijah. Prvi seveda počno isto, toda človeku težko zamerim prastrahove, še posebej, če se zdijo upravičeni.

N’toko je pogruntal, da ljudi ne bomo spremenili s tem, da jih zmerjamo ali jim pridigamo, ampak za začetek jih moramo razumeti in sprejeti njihovo drugačnost. In to je težko, kajne, sploh za tiste, ki zagovarjajo enakost, ob tem pa pozabljajo, da svet ni rožnat. Liberalni puritanci bodo licemersko strpni do Romov in muslimanov. Čeprav so razlike med njimi in nami opazne iz letala, nam bodo razlagali, da si med seboj sploh nismo različni, Toneta iz Žabjega Dola pa bodo ozmerjali s klerofašistom in telebanom zato, ker je na nekem referendumu obkrožil točno tisti odgovor, ki bi ga obkrožila tudi vsak Cigan in verni musliman. Kar, ironično, pomeni, da imajo Žabjedolci z Romi in muslimani več skupnega, kot pridigarji z Metelkove in FDV.

Z zapletanjem v ideologijo enakosti je levica izgubila kompas in očitno ni več sposobna ponuditi resnih odgovorov na realne težave in strahove ljudi. Ob tem so liberalno misel uzurpirali kot edino pravilno, kar vzpostavlja nekakšno medijsko tiranijo liberalizma, v kateri so drugače misleči odrinjeni na obskurne internetne portale in bloge, ki jim ni mogoče povsem zaupati, ker so pač obskurni.

Pa je po drugi strani mogoče zaupati manistream medijem? Seveda ne. Razpasel se je medijski aktivizem, pridiganje, ki ima z realnostjo čedalje manj zveze, vsako drugače mnenje pa se razume kot poziv k sovraštvu. Ko je pred časom Slavoj Žižek brez zavijanja v celofan politične korektnosti opozoril na nekompatibilnost med evropsko kulturo in muslimanskimi migranti, so se v slovenskih medijih spraševali, ali je postal fašist.

Tudi to dokazuje, da se zaradi terorja politične korektnosti ne moremo več niti normalno pogovarjati, kaj šele iskati rešitve – pa ne rešitve pred tujci, ampak pred nami samimi. Ob tem licemerstvu ni nestrpnosti nič manjša težava kot takrat, ko smo Romom še rekli Cigani, prebivalcem republik nekdanje Jugoslavije pa Južnjaki, a se po drugi strani politično korektnemu puritancu ne zdi narobe, če Jožeta iz Žabjedola ozmerja za ksenofoba, homofoba, šovinista ali celo fašista samo zato, ker gre Jožetu na živce, da bodo v njegovo vas naselili tristo migrantov. Pardon, beguncev. Enako nekorektna sta bila odziva na propadli seminar ženstvenosti ali na filmček o splavu. Svoboda izražanja je za puritance 21. stoletja dobra samo takrat, ko se strinjamo. Seveda ne trdim, da mediji ne smejo zavzeti jasnih stališč, a se morajo ob tem držati etičnih standardov resnico iskati, ne pa je ustvarjati z dokazi dvomljivo podprtih zgodb tipa Rode ima sina.

Tako skoraj nihče ni razvijal teorij o škodljivosti Twitterja ali Facebooka, dokler politično nekorektni posamezniki brez možnosti za izražanje preko uveljavljenih medijev niso ugotovili, da so socialna omrežja njihova edina možnost za razširjanje svojih prepričanj. Opozorila o milnih mehurčkih, ki si jih ustvarjamo z odbiranjem stikov na socialnih omrežjih so sicer na mestu, a po drugi strani ustvarja mehurček tudi stari medijski prostor. In tako, kot se razrašča teror levičarsko-politične korektnosti, ki ne dopušča drugačnega mnenja, se napihuje tudi ta mehurček. V obraz utegne počiti prav tistemu, ki ga napihuje. To se je letos že dogajalo. In omejevanje svobode izražanja prav tisti, ki bi jo morali zagovarjati, se bo to samo še stopnjevalo. Totalitarizmi nikdar niso uspevali kar tako. Uspevali so zaradi nezadovoljstva z obstoječim sistemom. In nezadovoljstvo je veliko.