Med nedeljskim kolesarjenjem me je od Kopra do Strunjana praktično celo pot razburjal neznosen smrad po friganih kalamarih. Žal na Primorskem nismo imeli časa, potem pa se mi je mudilo v Maribor, tako da med pol osmo zjutraj in sedmo zvečer nisem pojedel drugega kot Frutabelo in sendvič.
Potreba je bila velika.
Ponudba pa slaba.
Ni se nama ljubilo zapustiti ljubezenskega gnezda pa še Lisica ni bila lačna, zato sem si zaželel, da kalamari pridejo k meni. To se je v nedeljo zvečer v Mariboru izkazalo za nemogoče, ker večina dostavljavcev po kosilu zapre ali pa ponujajo samo pice. S pomočjo mariborskih znancev sva se vendarle dokopala do nekaj uporabnih naslovov. Ko mi je povedala za picerijo Hitri Gonzales, sem mislil, da me zafrkava, ampak to res obstaja in še bolj zabavna so imena pic, v nekaterih primerih pa tudi kombinacije sestavin. Seveda imajo (velike začetnice zapisujem enako kot so na spletni strani) Pizzo Hitri gonzales, Pizzo Ni mi lahko, Pizzo Reporter Milan, Pizzo Škrat Bolfenk in seveda Pizzo Radio City, katerega logotip je najverjetneje odtisnjen na škatlah. Ampak vrhunec je … Pizza Ptičja gripa!
Glavna sestavina je seveda pečeno piščančje meso.
Čeprav mi je črni humor blizu in se kot ljubitelj kulinaričnih presenečenj ne bi branil niti juhe iz pasjega mesa, seveda če sestavine ne bi poznal osebno, je to vendarle malo preveč tudi za moj okus.
2 komentarja
Ma sj pasje meso ni nič posebnega, zgleda kot odojek. Huje se je premagat, da prežvečiš zrklo kakšnega lignja ali pa suhega črva.
Saj ne gre za okus, ampak za to, da psa pri nas pač dojemamo kot prijatelja. Nekateri tudi kot nadomestek otroka.