Prva gorska 2019

Po četrkovi Metek rundi in petkovem privijanju pod mesečino je bilo jasno, da najboljši rekreativec v Sloveniji na veliko soboto ne bo ugodna družba, zato sem se odločil za solažo. Zjutraj sem bil dobro razpoložen, zato sem sklenil na mah opraviti z Jamnikom, Pokljuko in Soriško planino ter zvečer ujeti velikonočno večerjo, ki jo mati tradicionalno pripravi že na predvečer Kristusovega vstajenja.

Jamnik: medium

Scotta Addicta RC sem vpregel še pol ure kasneje kot sem bil načrtoval in spet je bilo jasno, da bo šlo na knap. Pred Tacnom sem ujel divizijo izletnikov iz Čerinovega klana in se jim pridružil do Medvod. Noga je bila boljša od pričakovanj, zato pa se je preostali sistem uprl že na vzponu v vas, ki nam je dala dvakratnega svetovnega prvaka v cestnem kolesarstvu.

Do Jamnika sem prišel srednje pečen.

Tam je bilo že jasno, da se bo treba umiriti in ubrati bolj izletniški tempo.

Dvakratni svetovni prvak se v Kropo spusti v štirih minutah in pol, meni pa je to vzelo okroglih enajst minut. Naslednjič ne bom fotografiral, pa da vidimo.

Pokljuka: well-done

Na Bledu je bilo že svinjsko vroče in tudi gneča je bila že kar neokusna. Ta turistična nervoza … Ljudje bi pa rinili tja še poleti, ko je res nevzdržno.

Skozi Gorje in Krnico je šlo kar ugodno, ko se je napelo, me je pa tako pribilo, da sem videl zvezde sredi belega dne. Zaribal sem na 75. kilometru, torej skoraj sto kilometrov pred domom in z dvema klancema prve kategorije pred seboj. Dvakrat me je prijelo, da bi stopil dol, a sem se nekako privlekel do izvira, kjer vsaj ni bilo videti, da sem obupal.

Gradbišča

Gorenjci imajo zjebane ceste. Zato jih popravljajo. Popravljajo jih dolgo. Zdaj je med drugimi na vrsti odsek proti Jereki. Popolna zapora. Nisem vedel kje, pa sem šel po tistih čudnih, popolnoma zjebanih cestah skozi Goreljek.

Tam sem se spomnil, da bi lahko fotografiral obraz uničenega človeka. Očal nisem snel, steklene oči bi namreč delale temu športu slabo reklamo.

Ne vem kako je od Koprivnika proti Gorjušam, dol proti Jereki pa cesto dejansko popravljajo, a je bila prevozna, ne pa tudi ne-nevarna. Nekoč utegne to biti lep spust, dokler cesta – verjetno v nekaj letih – ne bo spet propadla.

Z razgledom na Triglav

Ker mi je spet zmanjkovalo časa, se spet nisem zapeljal do jezera, pa saj naj bi bila popolna zapora tudi v Zgornji dolini. V Bohinjski Bistrici sem posedel ob sendviču in navalill na Soriško planino. Tja gor še nikoli nisem vozil spočit, tako uničen pa tudi ne. Pod sončno pripeko sem lahko skozi potok znoja, ki je lil čez oči, opazoval snežno beli Triglav. Bil sem tako zanič, da nisem mogel niti trpeti. Še dobro, da nimam merilnika moči, to bi me šele demotiviralo. Do vrha je Wahoo zabeležil povprečno hitrost rekreativca na trekingu. Ura je bila skoraj pet, ob sedmih je bila večerja, do doma pa sem imel še okroglih šestdeset kilometrov. Vedno isto. Namesto da bi užival, se mi mudi.

Kakšen potencial ima to sedlo, pa nič od nič. Kot da bi smučišče že zdavnaj propadlo. Kot Ulovka.

Sem gor bi se morale voziti črede kolesarjev, kot na Vršič, pa nas je vedno bolj malo. Ko bodo nekoč uredili tudi zgornji del ceste, bo spust proti Zalemu Logu ob Predmeji in Mangrtu eden najlepših pri nas. Ampak prva dva sta nevarna, ta pa niti ne.

Eno uro počasnejši

O poti do doma ni kaj dosti napisati. Formalnost. Petdeset kilometrov. Na večerjo sem zamudil, kar mi sicer ni v navadi. Sploh, če gre za večerje. Ampak za tretji teden v aprilu je bil izlet več kot dovolj dolg in naporen. Letos skoraj gotovo ne bom ponovil avanture iz leta 2017, ko sem dodal še Stari vrh in Črni vrh, bi pa morda lahko ponovil tisto epsko iz leta 2006, ko sem bil še dober kolesar … zadnjič sem našel neko tabelo, v kateri piše, da sem podobno pot kot je opisana tukaj, pred 13 leti prevozil s povprečno hitrostjo 31,7 km/h oziroma dobro uro hitreje. Solo. Čist. S slabšo in težjo opremo.

Trasa: Ljubljana–Medvode–Kranj–Podblica–Jamnik–Kropa–Kamna Gorica–Lesce–Bled–Pokljuka–Goreljek–Jereka–Bohinjska Bistrica–Bohinjsko sedlo–Sorica–Zali Log–Železniki–Škofja Loka–Medno–Ljubljana
Razdalja: 170 km
Višinska razlika: 2800 m
Čas vožnje: 6 ur in 28 minut
Skupni čas: 7 ur in 23 minut
Povprečna hitrost: 26,3 km/h
Maksimalna hitrost: 79,6 km/h
STRAVA