Priprave na priprave #5

Na Motovun, Oprtalj, Vižinado in Limski kanal so se verjetno spet valile kolone biciklistov, midva pa sva šla preverit vzhodno stran Istre, kjer nisva srečala niti enega kolesarja s specialko. Ker je Rabac precej od rok za enodnevni izlet je to razumljivo, a za večdnevno kolesarjenje je severovzhodni del Istre kar simpatična destinacija. Tudi zato, ker je nekomu kristalno jasno, kaj potrebujejo kolesarji. Ne samo informativnih prospektov (ki obstajajo), interaktivnih zemljevidov (ki obstajajo) in .gpx datotek (ki tudi obstajajo), ampak tudi dobro vidne in razumljive smerokaze! Vidite, spoštovani obiskovalci konferenc o kolesarskem in trajnostnem turizmu, porabniki nepovratnih sredstev, prijavitelji na evropske razpise, in teoretiki sodelovanja med različnimi subjekti: to je kolesarjem prijazna ponudba!

Če bi imela gravel bicikle, bi se lahko podala tudi po trasi, ki jo nonšalantno imenujejo Teran, tako pa sva naredila pentljo, najprej po skrajšani poti Istrskega razvoda in potem še po poti Bistrooke Lucije. Ker je Garminu zmanjkalo energije, sva se zanesla na analogno orientacijo.

Na začetku sezone je manj zabavna značilnost teh koncev razgiban relief. Iz Rabca se je treba najprej vzpeti več kot 200 metrov do Labina. Najprej sva odpeljala dobrih dvajset kilometrov dolg, ravninski, in nekoliko dolgočasen, a zelo malo prometen severni del pentlje in se vrnila v Labin, kjer sva zavila na polotok med Raškim zalivom in Rabcem. Zložnemu vzponu sledi spust na južni del polotoka, na katerem človek kljub nedvoumnim smerokazom in kolesarskim oznakam zlahka  zgreši odcep levo v Brovinje in Skitačo in se spusti naravnost do morja. Na Googlovem zemljevidu je cesta naravnost narisana kot tanka, skoraj nevidna linija, cesta levo pa je na tem zemljevidu videti kot regionalka. V resnici je neugledna, kot vojaška povezava za težko mašinerijo, hudičevo strma in poleti zagotovo peklensko vroča. Ampak razgled na cementarno je vrhunski.

Znašla sva se več kot štiristo metrov visoko nad morjem. Sredi Skitače imajo … planinsko kočo.

Z grebena se odpre pogled na Cres. Te dni vozim Ridley Noaha SL Disc z Ultegro Di2, takega kot je tale, samo, da ima diske. Letos, ko Ridleye prodaja Extreme Vital, bomo na cestah bržkone videli precej več teh krasnih belgijskih koles.

Na grozljivo strmem spustu sem spet že pomislil, da na specialki dejansko potrebujem kolutne zavore.

Tudi na teh cestah praktično ni prometa. Človek verjetno sreča več oslov.

Če bi pri tej mini kapelici zavila naravnost, bi si življenje precej olajšala, a sva šla na kokakolo in se po desni cesti spustila kakšnih dvesto metrov nižje v vas Sveta Marina. Panorama je krasna, a kokakole nisva dobila, ker bifeja ni. Pravzaprav ni ničesar.

Kot vidim, sva se iz Svete Marine spet dvignila skoraj 300 metrov visoko.

Rabac se je zdel blizu, a tukaj sva bila šele na dveh tretjinah vzpona.

Boštjan je še pred glavno cesto, koder bi se pripeljala, če bi pri kapelici nadaljevala naravnost, dobil defekt in me poslal po avto, ampak že čez sto metrov sem ugotovil, da dušo izgublja tudi moja prednja zračnica. Predvideval sem, da se lahko z enim pumpanjem privlečem do cilja, tako da se v Labinu sploh nisem ustavil v Velo Kafeju.

Kljub temu sem moral malo nižje na veselje vseh prisotnih drkati na avtobusni postaji. Misterij je v tem, da je zračnica  nehala puščati in odkar smo jo v ponedeljek spet napumpali, zrak zadržuje tako, kot se od nje pričakuje. Hecne stvari.

Števec je pokazal pičlih 72 kilometrov, a sva menda naredila kakih 1500 metrov višinske razlike. Več lepih besed o izletu pa boste lahko prebrali v naslednjem Biciklu!

Trasa: Rabac–Labin–Marići–Sveti Martin–Nedeščina–Dubrova–Labin–Kapelica–Brovinje–Skitača–Sveta Marina–Labin–Rabac

Potem, ko sem v sredo na Črnem Kalu treniral z Borutom Božičem, sem tako skoraj že pripravljen za Majorko!