Pri telefonu

S slovenskim zdravstvom je narobe marsikaj, a občutek imam, da včasih tudi pacienti zahtevamo preprosto preveč. Splošno nezaupanje v karkoli, kjer ima prste vmes država, je po svoje razumljivo, saj ta država izredno slabo opravlja svoje osnovno in v bistvu edino poslanstvo, zaščito državljanov, in marsikdaj se zdi, da je država celo najhujši sovražnik – in bolj, ko je človek nemočen in bolj ko je reven, hujši sovražnik mu je. Če je manj pameten, je seveda še toliko huje.

Tudi jaz nisem bil zadovoljen, ko so me na urgenci odpravili z diagnozo bolečine, a ne zato, ker specialist urgentne medicine ni ugotovil diagnoze, do katere sem kasneje prišel proti plačilu pri zasebniku, ampak zaradi površne obravnave, kakršno definira razsuto zdravstveno varstvo. Če si natrgate mišico, zdravstveni sistem tega ne smatra kot stanje, ki bi zahtevalo vsaj napotitev k ustreznemu specialistu, ampak samo preverijo, da slučajno ne boste čez nekaj ur umrli zaradi krvnega strdka, četudi je to praktično neverjetna možnost.

Osebno pa vseeno težko sprejmem dejstvo, da znotraj istega sistema delajo zelo različno usposobljeni zdravniki, od izredno slabih, lenih ali nerodnih do odličnih, marljivih in spretnih, njihova plača pa ni odvisna od uspešnosti, temveč jo določa rigidna lestvica,ki zavira vsakršno iniciativo. Ob tem povprečen uporabnik zdravstvenih storitev sploh ne more vedeti kdo ga bo obravnaval. Odvisen je od sreče, kajti lahko ima smolo, da bo v bolnišnici hkrati z nekom, ki dobi insajderske informacije o usposobljenosti zdravnikov in pač zahteva boljše, četudi mora za to počakati kakšen dan dlje. Pri tem pa sploh ne gre za zlorabo vez in poznanstev, kajti vsak ima pravico sam izbrati svojega zdravnika. Po slovensko se je pač treba znajti.

Kljub temu je od zdravnikov, ki so še vedno samo ljudje, noro zahtevati nezmotljivost. To ne velja več niti za papeža in kako ne bi tudi za verjetno celo najkompleksnejši poklic. Pacienti s svojimi malimi, udobnimi in preprostimi osemurnimi službicami pa se celo pritožujejo, če zdravnik ne odkrije bolezni takoj. »Tri mesece je trajalo, da so postavili diagnozo,« se bo pridušal nekdo, ki je prvi v Sloveniji zbolel za redko tropsko boleznijo, a ni nikoli povedal, da je bil pred pol leta v Ugandi.

Pomota, kakršno so si privoščili UKC Maribor, pacientkina osebna zdravnica in Onkološki inštitut, je sicer strašljiva in bizarna, vendar seveda ne gre za strokovno zdravniško, ampak za organizacijsko napako. Že pred časom sem bil silno presenečen ob informaciji, da zdravniki glede odločilnih zadev, ki se tičejo zdravja in obravnave pacientov, komunicirajo preko … telefona. Morebitne posledice so jasne. Nekdo nečesa ni povedal ali pa nekdo nečesa ni slišal, tega ne ve nihče, oba udeležena gonita svojo, zmaga pa tisti, ki je višje na hierarhični lestvici. Dokler seveda ne pride do resnega zapleta. Taka komunikacija je v resnih podjetjih nedopustna, v javnem zdravstvu očitno pač ne niti, ko gre za naročanje posegov, kot je obsevanje. Tako mimogrede za rakom zdravijo soimenjakinjo pacientke, ki je medtem že umrla, odgovornosti praktično ni mogoče ugotoviti, napako pa nazadnje zabeležijo kot administrativno z nekakšnim prikritim opravičilom, da je šlo pač za naključje.  Osebno pa mislim,da je to še huje kot strokovna napaka. Pomislite, cel svet že dvajset let uporablja internet, o rakavih bolnikih pa so med bolnišnicami ves ta čas komunicirali po telefonu. Se bo pa to zdaj spremenilo vsaj pri naročanju zdravljenja na Onkološkem inštitutu.

A za to niti niso odgovorni zdravniki, temveč njihovi predpostavljeni, ki v tako velikih in kompleksnih sistemih niso izoblikovali jasnih organizacijskih protokolov. Seveda lahko do človeške napake pride v še tako normiranih in kontroliranih okoljih, pomislite na letalski promet, toda telefonsko dogovarjanje sredi napetega delavnika je vendar recept za katastrofo! Je pa tudi res, da se v informacijski dobi skoraj nikomur ne zdi nenavadno, da je zdravstvena kartoteka še vedno v papirnati obliki pospravljena v predalu vašega osebnega zdravnika. Mimogrede, moja se je nekje izgubila in niti ne vem, če so jo že našli.