Bedaček, ki je letni vrhunec v svojem malem življenju dosegel s kreditom za rabljen enoprostorni avto in kot skrbni foterček na zadnjo šipo prilepil obvestilo Naj v avtu, ima deset kilogramov preveč materiala okoli trebuha, bedno službo, naduto šefico, sitno ženo in pokositi mora 80 kvadratnih metrov zelenice na vrtu, ki si ga deli s tastom in taščo. Med potjo domov v Briše pri Polhovem Gradcu se pred njim po razdrapani cesti vitek bedaček pelje na kolesu, ki verjetno stane tretjino toliko kot njegov pleh, službo je zaključil pred njim in očitno mu nihče ne teži, ker ima čas kolesariti.
Kolesariti po cesti, kjer se on vozi domov. Morda se mu zdi, da bedaček na kolesu vozi predaleč od roba ceste. Morda se mu zdi, da bi moral voziti po razdrapani, vijugavi, grbinasti kolesarski stezi. Morda se mu zdi, da bi se moral voziti kar po pločniku. Odloči se za edino smiselno potezo: bedačka na kolesu na prazni in pregledni cesto prehiti kolikor upa tesno. Morda trobi. Morda se dere skozi okno. Morda tudi opleta s pestjo.
Skrbnemu očku za volanom je malo mar za bedačka na kolesu, ki je z varne strani vetrobranskega stekla nič drugega kot brezimna nadloga na cesti in ne morda skrbni foterček z bedno službo, naduto šefico, sitno ženo, nepokošeno travo in sinom, ki mu je ime Taj. Skrbni očka v avtomobilu je preveč egoističen bedaček, da bi zmogel doumeti posledice ponesrečenega besnega manevra, zaradi katerega lahko Taj ostane brez očeta, pri čemer je čisto nepomembno, ali egoističen bedaček misli, da bi moral Tajev oče kolesariti na nek drugačen način, kot dejansko je.
V resnici to niso brezimni bedački. Je pa res, da na statistike in notice v črnih kronikah bedački pozabijo takoj, ko jih preberejo.
V okolju, kjer birokrati kolesarske steze rišejo na pločnike, bi bilo seveda noro pričakovati, da bodo šoferji razumeli kolesarje kot enakopravne udeležence v prometu in da se ne bo dogajalo, da bi primitivec v tovornjaku kolesarja ob zavijanju desno najprej izsilil, potem pa še lajal, da nima kaj iskati na cesti. Kdo je bil na cesti prej, je seveda jasno, bicikle so izumili vsaj kakšnih dvajset let prej, nikakor pa ni pomembno, saj so ceste narejene za vse. Toda če kolesarje tudi država s svojimi prometnimi strokovnjaki in birokrati odganja s cest, je takšno razumevanje kolesarjev logična realnost in vsak prestrašeni kolesar, ki se umika na pločnike, kjer nadleguje pešce, to realnost le še potrjuje.
Seveda kolesarji občasno ali tudi pogosto delamo prekrške in seveda ne vozimo vedno 50 centimetrov od roba vozišča, kar se ponavadi dogaja tam, kjer so petdeset ali sto centimetrov od roba tako globoke udarne jame, da se jih izogibajo tudi bedački v avtomobilih. A prekrškov ne delajo samo kolesarji, le da se njim očitno ne oprosti ničesar ali pa se vsak kolesarjev prekršek celo omenja kot dober razlog, da se lahko primitivci z vozniškim dovoljenjem vedejo slabše kot živali.
Priložnostni kolesarji težko razumejo iracionalne poteze voznikov avtomobilov, ki so tako strašansko primitivne, da tisti, ki sploh ne kolesarijo, tem zgodbicam praktično ne morejo verjeti. Te poteze težko razumemo tudi kolesarji, ki vsako leto prekolesarimo na tisoče kilometrov, samo da smo se jih navadili in da nas resno zjezijo samo še najhujši pacienti, ne pa tudi tisti običajni bebčki, ki na ozki, a prazni in pregledni cesti kolesarje prehitevajo tako, da se z levimi kolesi niti ne dotaknejo sredinske črte, naslednji levi ovinek pa posekajo do leve bankine.
Tako me je pred časom nek po videzu uglajen možakar v poznih dvajsetih letih, ki je imel verjetno na fakulteti povprečno oceno 9,8, najprej na tesno prehitel, potem pa mi je na ne preveč prijazno vprašanje ali obstajajo za njegovo dejanje olajševalne okoliščine zaradi katerih bi bila kazen z davljenjem za kravato prehuda, nekoliko prestrašeno odgovoril, da sem ga bil izsilil. Nisem ga izsilil. Sem ga pa pred krožiščem pravilno prehitel po levi strani, ker je mečkal. Toda bedački njegovega kova to vzamejo osebno in čez sto ali dvesto metrov mu enostavno ni prišlo na kraj pameti, da bi me prehitel varno, ampak je moral pokazati, da zna biti prasec tudi on.
Za omejenca je preozka vsaka cesta.
22 komentarjev
Kolk preveč je takih…. na sploh Pance…. priljubljena kolesarska točka. Ampak kaj ko se lokalcem tako presneto mudi nekam in seveda je to “njihova” cesta. Še dobr, da ne vozim specialke in se asfaltu čim bolj izogibam…. Bit ves čas samo med avtomobili je kar riskantno početje….
Točno tako, jaz npr. nimam “jajc” za cesto od Bohinja do Bleda, po mojem mnenju jo uporabljajo samo samomorilci… zaradi tega sem pred leti prešaltal nazaj na gorca, veliko bolj udobno je gonjenje po makadamu. Čeprav je zadnje dve – tri leta tudi na makadamskih poteh v našem TNP vedno več pleha. Tja, kamor avto ne sme oz. ne more zaradi širine poti, pa po zaslugi naših birokratskih veleumov v TNP legalno tudi kolesar ne sme….
Dobro jutro g. KREN,
jaz kolesarim zato, da mi ni treba uporabljati avtomobila….in v službo ne morem priti tako, da bi vozil po poljskih in pokljuških poteh. Bi trajalo predolgo. Pa tudi toliko moči nimam.
Še vedno smatram, da kolesarji sodimo na cesto. Za nas bi moral biti narejen meter širok pas ob vozišču, pa bi bilo. Tako kot v glavnem od Brezovice do Dolgega mostu. Tam kjer pa to ni, so ta pas vzeli kolesarjem in narisali kol. stezo po pločniku. Če bi jo mogli, bi jo narisali verjetno tudi po travniku. Nihče se ni upal reči investitorju blokov, zaradi katerih so vzeli pot za tretji pas za zavijanje, da mora financirati še prestavitev kolesarke poti.
Ne rabimo nobenih opevanih kolesarskih potisto metrov stran od ceste, ki povrhu še vijugajo gor in dol in pobirajo moči in običajno ne peljejo nikamor.
Lepo sem recimo vozil od Trbiža do Čedada, ob cesti je bilo vedno meter in pol asfalta zame.
Imam pa občutek, da se v Sloveniji čedalje manj kolesari. V Ljubljani je še nekaj kolesarjev, od Dolgega mostu dalje pa se število drastično zmanjša. Standard je večji, avti dostopnejši in pravi Slovenec pač sedi v avtu. Saj sem tudi jaz nekoč…z avtom ima človek enostavno višji status (pri nas)….
Pozdrav,
Stane Debevec.
@Kren: Jaz grem iz Bleda v Bohinj vedno čez Pokljuko 🙂 Ravno čez vikend načrtujem to akcijo …
Saj takšno”vojno stanje” in zafrustrirana mentaliteta se kaže v vseh segmentih cestnega prometa. Tako, da število nesreč in posledično mrtvih sploh ne preseneča. Slaba splošna kultura, slabe vozniške spretnosti in sproščanje dnevnih frustracij pač naredi svoje. Poleg tega očitno večina voznikov enači vrednost svojega pleha s pomebnostjo na cesti, kar je tudi svojevrsten fenomen – 30 let Zastav in Golfov 2 najbrž pusti posledice.
Pri nas še nisem doživel, da bi nekdo na prednostni cesti nekoliko zavrl in spustil koga z neprednostne, ker pač že dolgo čaka. To je nekaj, kar je pri severnih sosedih kar samoumevno. Kot tudi vse druge “malenkosti” naprimer ustavljanje pred prehodi za peščce, pravilno parkiranje in upoštevanje ostalega prometa na cesti. Pa se ne slepim, da drugje ni idiotov, samo ni pa vsak drugi na cesti.
Osebno mislim podobno kot si napisal – gre za predvsem za sproščanje vsega sranja, ker očitno nimamo drugih ventilov za stres, izkazovanje kvazi moči, ker v realnem življenju je nimajo in individuaistično gledanje na svet skozi vetrobransko steklo.
@Stane: Točno tako. Vsak kolesar, ki pobenge s ceste na Pokljuko, makadam, pločnike (!) in traile posredno podpisuje predajo proti večjim in težjim. Dejansko so ljudje, ki se v službo ne vozijo z biciklom zato, ker se čutijo ogrožene od prometa. To niso kolesarji mojega norega kova, ampak običajni ljudje, ki se zmerno rekreirajo na poti po opravkih.
Se pa večkrat vprašam ali je sploh odgovorno kolesariti po cestah na tisoče kilometrov, če imaš recimo doma majhnega otroka. Da bi pa svojega majhnega otroka dal v prikolico in se z njim peljal na Vrhniko in nazaj, mi pa sploh ne bi prišlo na kraj pameti.
@Fox: Ja … recimo včeraj sva s kolegom vse svoje sranje sprostila med 110 kilometri kolesarjenja, od tega sva šla v skupini kakšne pol ure na škrge. Seveda smo bili v skupini nekoliko moteči za promet, a po mojem nihče zaradi nas ni izgubil več kot minute svojega dragocenega časa, ki ga jaz izgubljam redno, dnevno in povsod, ker sem hitrejši od 90 odstotkov prebivalcev tega planeta, a zaradi tega še ne pizdim vedno in povsod, kr bi se lahko potem samo odselil na samoten otok.
Srečala pa sva zanimivega idiota v drugem najmanjšem Volkswagnu rumene barve, ki je v za srečanje preozek prehod Bistri zapeljal kljub temu, da sva midva vanj že vstopila, pravilno, drug za drugim, potem se je pa še drl za nama, a je k sreči spizdil, ko je videl, da sem obrnil. Kajti to je druga posebnost: ko izgubim živce in to se mi dogaja in takrat žal nisem videti prijazno, postanejo tako prekleto majhni, da je vse skupaj smešno.
ZAKON O PRAVILIH CESTNEGA PROMETA v 93. členu pravi: Vozniki koles morajo voziti po kolesarskem pasu, kolesarski stezi ali kolesarski poti. Kjer teh prometnih površin ni oziroma niso prevozne, smejo voziti ob desnem robu smernega vozišča v smeri vožnje. Vozniki koles morajo voziti drug za drugim, razen na kolesarski poti, kjer smeta voziti dva vzporedno, če širina poti to omogoča. Voznik kolesa mora imeti ponoči in ob zmanjšani vidljivosti prižgano na sprednji strani žaromet za osvetljevanje ceste, ki oddaja belo svetlobo, na zadnji strani pa pozicijsko svetilko, ki oddaja rdečo svetlobo. Na zadnji strani kolesa mora imeti nameščen rdeč odsevnik, na obeh straneh pedal rumene ali oranžne odsevnike, na kolesih pa rumene ali oranžne bočne odsevnike.
Nimam nič proti kolesarjem in moj komentar leti bolj na kolesarje(nje) po mestu, ampak dokler 90% kolesarjev vozi po cesti, čeprav imajo kolesarsko stezo (lep primer je Večna pot ali pa Dunajska proti Črnučam), ne uporablja luči in vozi v napačno smer, si prilagajajo pravila – ignoriranje rdeče luči in ne upoštevajo (ne)prednosti…. Seveda da nam grejo na živce:)
O materah in očetih z nalepkami na zadnji šipi, ki med vožnjo telefonirajo in vozijo 90, kjer je omejitev 50 pa ne bom
Če smem, spodaj prilagam en podoben zapis na sorodno temo o kateri so se kresala mnenja na RTVSLO. Mnogo nas ima podoben pogled na situacijo, ampak razumeti pa skoraj noben noče:
“Še ena iz vrste mnogih izpovedi kolesarja. Ljudje, ki se v življenju niso pošteno peljali s kolesom kolesarja običajno težko razumejo, tudi sam sem bil tak, dokler nisem začel kolesariti malo bolj resno.
1.) Mestni kolesarji so kamikaze. Ljudje, ki se s kolesom prevažajo po mestu in kolo uporabljajo kot prevozno sredstvo in ne športni rekvizit, so po mojem resnično nevarni sebi in drugim. Skakanje na pločnik in z njega, vintelanje med kolesarsko stezo in cesto, da ne bi o priletnih mamah, ki se vozijo 0.3km/h in po božjem čudežu vozijo in ne padejo na bok (jaz bi). V mestu je promet gost, vozniki večinoma agresivni in nervozni, zato trdim da večja mesta niso prijazna oz. primerna za kolesarjenje.
2.) Sovražim kolesarske steze. 90 odstotkov kolesarskih stez v Sloveniji je pobarvanih pločnikov, ali pa makedamskih poti. Pločnik ni in ne more biti, ne glede na živobarvnost oznak, kolesarska steza. Nenehni gor in dol v kombinaciji z nezravnanimi robniki dajejo občutek motokrosa, če koga zanima kako izgleda mestna kolesarska steza naj gre v Amsteradm, saj tile naši barvasti pločniki nimajo nobene veze s tem. Na vsakem uvozu in izvozu s pločnika oz. “kolesarske steze” je vsaj 1cm robnika, kar naredi vožnjo s cestnim kolesom, ki ima gume napolnjene na cca. 8 barov absolutno neznosno. Resnično ne morem razumeti, da ob današnjem znanju in tehnologiji ni mogoče zravnati pločnika s cesto??
3.) Vožnja 0,5m od roba cestišča je običajno pobožna želja. Ker, je večina lokalnih cest tako obupno zj*****h, da s kolesom dobesedno padeš v krater, ne luknjo, tvegaš defekt in najbrž možganske poškodbe zaradi samega tresenja. Kot drugo se v praksi pokaže, da bolj ko voziš ob robu, bolj na tesno te vozniki prehitevajo, zato je dejanska rešitev, ki jo vedno prakticiram, da se vozim 1 m od roba cestišča. Tam je edina možnost motoriziranca, da me prehiti kot “oviro”, se pravi traktor, motokultivator, konjsko vprego ali nedeljskega voznika,…, on gre suvereno mimo, mene pa ne porine v obcestni jarek in prerani grob.
4.)Zavijanje desno ob rdeči luči. Je logična in smiselna praksa, veljavna recimo tudi v ZDA. Če je cesta prazna in se peljem 30cm od roba cestišča (v mestu se vedno) ne oviram nikogar, če je prometa več, je jasno, da počakaš. Mislim da ni veliko kolesarjev ki brez samoohranitvenega nagona skačejo v rdečo in zapeljejo naravnost pred avto, če že, potem so čisto sami krivi. Tudi ustavljanje na stop znaku je običajno nepotrebno. Isti razlog, če je cesta prazna in se peljem ob robu ne ogrožam nikogar. Na kolesu sediš visoko, spredaj, ni A in B stebrička, ergo je preglednost zelo dobra.
Preden me spljuvate se sami peljite s kolesom, kam za rekreacijo, ne v spar po kruh”
Konec navedka
Mestno kolesarjenje je edino smiselno. Kolesarske poti morajo biti temu prilagojene. Dobre prakse mislim da lahko najdemo po Evropi.
Vozniki v večini niso nervozni in agresivni. ljudje so tudi v avtu taki kot v vsakdanjem življenju. Naravno agresivnih je morda nekaj %. Ostali kolesarje enostavno spregledajo. Zato se nikoli ne smeš zanašati na prednost in zelen semafor.
V Sloveniji delajo kolesarske poti taki, ki so na kolo že zdavnaj pozabili.
Jaz s kolesom ne hodim na rekreacijo. Hodim: v Spar po kruh, k zdravniku, v knjižnico, na izlete, na dopust, največkrat pa v službo. Za rekreacijo grem na tek.
Pozdrav Stane.
Ja, kolesarjenje je nevaren šport. Očitno dosti bolj, kot motociklistično dirkanje pri 300kmh+… 🙁
http://www.bbc.com/sport/motorsport/39972058
@Kje je drsnik:
[Recimo, da citiram kompleten Zakon o pravilih cestnega prometa]
Potem ugotovim, da vozniki avtomobilov kršijo vse člene tega zakona.
Na podlagi tega sicer izjavim, da nimam nič proti voznikom motornih vozil, ampak …
… da je glede na pavšalne ugotovitve o tem, da vozniki motornih vozil delajo prekrške, seveda normalno, da nam grejo na živce 🙂
Oprosti, ampak … si morda zgrešil bistvo? Kakšno zvezo imajo tvoje ugotovitve z dejstvom, da me na cesti ogrožajo mejno motene osebnosti – ne glede na to ali v tistem trenutku slučajno res delam prekrškek ali pa kolesarimm vzorno, kot to veleva 93. člen Zakona o pravilih cestnega prometa?
In ali to, da zapeljem s kolesom v rdečo luč – ali se sprehodim peš čez zebro – kljub rdeči luči tebe kot voznika avtomobila res tako ogroža, da imaš zaradi tega pravico podivjati tudi, ko se nekdo tretji povsem korektno pelje 40 centimetrov od roba cestišča? Sem se morda točno jaz ali pa tisti tretji skozi rdečo luč s kolesom pripeljal tako samomorilsko neumno, da si moral zaradi tega zavirati na črto? Ali si morda to vide samo od daleč in totalno popizdil samo zato, ker bi rad igral policaja? In ali morda ne obstajajo tudi vozniki avtomobilov, ki prav tako ne upoštevajo rdečih luči na semaforju, da ne govorim o vleiki množici tistih, ki ne upoštevajo prehoda za pešce? Kajti redno imam konfrontacije z vozniki avtomobilov tudi, ko sem v vlogi pešca in ceste ne prečkam defenzivno, temveč si prednost vzamem in se s svojimi 70 kilogrami postavim po robu tono ali dve težkemu vozilu, iz katerega me zmerja idiot, ki ne razume, da ima na prehodu za pešce prednost … pešec?
Se ti morda ne zdi nenavadno, da “90 odstotkov” kolesarjev vozi po cesti, čeprav imajo – domnevno – kolesarsko stezo? Mar misliš, da se kolesarji po cesti res vozijo iz čistega samomorilskega veselja in ne morda zato, ker je kolesarska steza posmeh kolesarjev, primerljiv temu, da bi avtomobilom nekdo zapovedal vožnjo, namesto po logični trasi cesti, po daljši in razdrapani cesti?
Vabim te – in to mislim resno, piši mi mail – na vožnjo s kolesom po Večni poti od odseka, kjer kolesarska steza naredi nekaj stometrski ovinek proti Koseškemu bajerju, čez vse tamkajšnje ovinke, grbine, in peš cone. Od tam se lahko celo pot peljeva po kolesarskih stezah še do omenjenega odseka na Dunajski cesti proti Črnučam, kjer de facto sploh ni kolesarske steze, ampak je to navaden pofukan pločnik, širok prav toliko, kot recimo otroški voziček, kjer de facto kolesarji nimajo česa iskati?
Verjamem, da ne razumeš kako zelo nemogoče se je voziti po kolesarskih stezah, kakšrne imamo, ampak morda boš razumel, če boš to dejansko poskusil vsaj enkrat in ob tem poskušal doumeti, da se vsakemu kolesarju komjuterju v službo mudi prav toliko kot vozniku avtomobila. Zato ni tako nor, da bo na Večni poti za (malo na pamet) 200-metrski odsek naredil 500-metrski obvoz ali pa na Dunajski cesti poskakoval čez grbine in zvončkljal pešcem na preozkem pločniku.
Zelo dober pa je tudi komentar @NZ …
Primer: vozniki avtomobilov redko popizdevajo kadar cesto nepravilno prečkajo pešci – seveda, ker so tudi sami pešci in tudi sami redno nepravilno prečkajo cesto. Bodo pa znoreli, če na daleč vidijo kolesarja, ki naredi isto, pri čemer ima nad dogajanjem na cesti seveda bistveno boljši pregled kot nekdo, ki sedi v avtu.
Zanimivo je tudi, da se tvoja ugotovitev o 90 % kolesarjev, ki da ne uporabljajo kolesarksih stez, sklada z ugotovitvijo avtorja, ki ga je citiral @NZ, da namreč 90 % kolesarskihs stez ni primernih za kolesarjenje. Primera sta na primer odseka, ki si ju omenil – Večna pot in Dunajska proti Črnučam. Če to prevedem v jezik voznika avtomobila:
– Večna pot: kot da se z avtom ne bi smel peljati po široki in ravni cesti, ampak bi moral dvakrat zaviti za 90 stopinj, se vmes pomešati med pešce, ob tem pa porabiti več bencina in časa
– Dunajska cesta: kot da ne bi smel voziti po ravni cesti, ampak tik ob njej po ožji, z ležečimi policaji gosto posejani cesti, po kateri skačejo otroci, iz uvozov pa avtomobili.
@Stane: Takoč Večina je strpna. A manjšina, ki ni, je odločno prevelika.
@Bobi: Hja, kot kaže, je fant iz Kentuckyja zajebal sam :/
Sicer izsiljevanja voznikov, ki zapeljejo pred kolesarja na glavno cesto, sam niti ne smatram za ne vem kako težko svinjarijo, ampak bolj kot nerodnost, ker mi je jasno, da pač ne znajo oceniti hitrosti kolesarja. Nekaj drugega je pa agresija, pričakovanje, da se bo kolesar kar umaknil avtu, ki pride nasproti. Reakcija ob ugotovitvi, da kolesar ni sprejel vloge chickna, je ponavadi neverjetno simpatična, tudi trobezljava. Tako kot pameten kolesar ni dovolj nor, da bi na slepo zapeljal skozi rdečo luč, še tako hud primitivec hitro izračuna, da se bo zaradi neposrečenega prehitevanja v škarje zanekaj let usedel v vikend zapor.
Samo za medsebojno spoštovanje gre, nič drugega. Sam sem tudi rekreativni kolesar, pa ne opazim neke razlike v procentu kretenov za volanom ali za balanco.
Tista ‘kolesarska steza’ od Ruskega carja proti Črnučam je res skrajno nevarna in takih je po Ljubljani še precej. Sicer pa v mestu na kolesarja prežijo še druge nevarnosti, kot so npr. gospe, ki s cuckom na fleksiju zaprejo tako pločnik kot kolesarsko, zdaj pa se s SPD pedali zapleti v tisti nevidni štrikec. Ali pa nedavno, mimo kina Šiška: Mlada mamica potiska otroški voziček po kolesarski stezi v kontra smer, pri čemer niti ne gleda naprej, ampak v telefon. Ko si se prisiljen ustaviti in prijazno poveš, da tako pa ne bo dobro, te napizdi kot merjasca…itd. Skratka po Ljubljani je s športnim kolesom s klick pedali res nevarno.
@Roman: Hočeš reči, da kolesarji s pozicije moči iz čiste objestnosti življenjsko ogrožajo druge udeležencev prometu? Včasih, seveda, recimo na pločnikih. Dejstvo pa je, da kolesar, ki vozi 20, 50 ali zaradi slabe podlage na cesti 100 centimetrov od roba ceste, ne ogroža popolnoma nikogar, velja pa za norca, ker se sploh vozi po neki cesti ob istem času kot bedaček, ki se pelje domov iz službe.
@DavidM: To je logična posledica popolnoma zgrešenega načrtovanja in združevanja površin za pešce in kolesarje. Seveda lahko na ta način deljene površine funkcionirajo čisto korektno, ne moreš pa tega imenovati kolesarska steza samo zato, ker je nekdo narisal črto na ta način, da nimajo dovolj prostora niti kolesarji niti pešci.
Je pa zanimivo, da osebno med vožnjo skozi mesto redno izbiram tiste ceste, kjer kolesarske steze sploh ni. oziroma je zarisana na cesti. @Kje je drsnik recimo tudi pozablja na fenomen, da se kolesarji ne upoštevajo kolesarske steze praviloma samo tam, kjer je dejansko ločena od ceste. Tam kjer je zdravorazumsko zarisana na cesti, se verjetno nihče ne vozi izven kolesarske steze. Ampak za tako ugotovitev je pa treba svet že opazovati nekoliko širše.
Ne, nočem tega reči. Predvsem ker kolesar ni v poziciji moči.
Grem stavit da si (kot razmeroma hiter kolesar) že doživel, da si s kolesom dohitel gručo kolesarjev, ki se jim zdi da je vse njihovo, tudi cesta. Ker druge ni, jih moraš prehitet po nasprotnem pasu.
Tega, kam bi bilo primerno odlagati smeti in telesne izločke, raje ne bi omenjal.
Kdaj pa kdaj se udeležim tudi kake kolesarske prireditve in se vedno najdejo….. recimo jim “umetniki”, ki bi za stotinko boljši čas (ki ga mimogrede sploh ne merijo) pobil pol udeležencev.
Skratka, idioti enakega kova kot jih opisuješ zgoraj, samo prevozno sredstvo je drugo.
Še vedno pa sem trdno prepričan da je ključ v moji prvi trditvi. To lahko vsakodnevno opaziš na vsakem koraku, recimo debile, ki jim uspe na nabito polnem parkirišču zasesti dve parkirni mesti, bognedaj parking za invalide, pločnik, kolesarsko stezo, nekateri se delajo da te ne vidijo in ti pred nosom speljejo s stranske ceste (pri čemer je čisto vseeno, ali si z avtom ali na kolesu)….. Ali pa recimo trojica ljudi, ki pešači po celi širini pločnika in ne jebe žive sile, ko jim nekdo pride nasproti. Zadeve si ne morem razlagati drugače, kot da nekateri osebki med nami (boji9m se da je tega odločno preveč) ne premorejo niti kančka spoštovanja do soljudi. Ali pa so preprosti zabiti, gluhi ali slepi, mogoče celo vse troje.
Dokaj redno te berem, ugotavljam da sva si vsaj v osnovnih zadevah precej podobna (ti definitivno mnogo več kolesariš in športaš na splošno), tudi sam pogosto pizdim, nemalokrat celo v lastno škodo. Tako nekako no.
@Roman:
“Ker druge ni, jih moraš prehitet po nasprotnem pasu.”
Ne razumem – kje drugje kot po nasprotnem pasu pa bi ti prehiteval gručo kolesarjev (ne glede na to ali se vozijo v gosjem redu ali v parih)? To je vendar edini zares sprejemljiv način prehitevanja. Ob tem ne bi na tem mestu debatiral o večji smiselnosti vožnje v parih, – vse je že povedal Chris Boardman.
Ti pa povem zakaj raje vozim vštric kot drug za drugim … ker se na ta način ne dogaja, da vsak klinac prehiteva par kolesarjev (ki vozita drug za drugim) kljub temu, da nasproti prihaja drug avto ali na primer kolesar.
Če lahko čakaš na cesti vsak prekleti traktor in babico, ki sploh ne bi smela več imeti izpita, boš pa še tisto eno ali dve grupi kolesarjev, ki jih srečaš sem pa tja. Kdor spoštuje kolesarja, ga bo pač prehitel šele takrat, ko bo to zares varno. Kako komentiraš, da to zmorejo recimo Španci? In to kljub temu, da je recimo na Majorki toliko kolesarjev, da so dejansko že moteči in ne le sem ter tja kot po Sloveniji.
Od kje sploh ta bedasta ideja, da kolesarji vštric vozijo iz objestnosti?
@Šodrovc: Tam sem se letos že peljal, a ob navdušenju nad novim asfaltom moje kritično oko sploh ni zaznalo težave 🙂 Zato pa je seveda povsem v slovenskem slogu kolesarska steza proti Kalcam, kjer se je s kolesom nemogoče voziti.
@Filmoljub: To je načeloma jasno.
@Matej:
“Ne razumem – kje drugje kot po nasprotnem pasu pa bi ti prehiteval gručo kolesarjev (ne glede na to ali se vozijo v gosjem redu ali v parih)?”
V mislih sem imel situacijo, ko hitrejši kolesar (ali več njih) prehiteva gručo počasnejših kolesarjev. Vse super dokler nasproti ne prileti kamikaze v avtu.
“Kdor spoštuje kolesarja, ga bo pač prehitel šele takrat, ko bo to zares varno. Kako komentiraš, da to zmorejo recimo Španci?”
Enostavno. Tako kot to zmorem tudi sam. Ker točno vem kako je, ko te na 5 cm prehiti kreten v bakreno-rdečem passatu, ki se mu mudi na pir v Horjul na pumpo. Recimo.
Čeprav priznam da mi gre včasih na živce, ko se – bedaček – fjakam iz službe in na vsakih 200-300 m dohitim enega kolesarja. Zna trajat. Se pa v popolnosti strinjam, da imamo zanič infrastrukturo.
Če s kolesom dohitim toliko počasnejšo skupino, pač počakam, da lahko varno prehitim. Dogaja se mi tudi, da s kolesom dohitevam čedalje več avtomobilov.
Se pa seveda strinjam, da je vožnja po kolesarjev polni cesti rahlo nadležna. Ampak tudi z avtom sem hitrejši od večine voznikov, tudi, če spoštujem omejitev hitrosti.
Nekako za to nesposobnost tolerance krivim pohabljenje meščanstva in prehitro zgostitev naselitve ruralnega prebivalstva, ki ni bila organska, ampak planska. Seveda se ljudje niso bili sposobni navaditi na gnečo, zato se gruče pešcev ustavljajo sredi pločnikov, zato primitivci parkirajo na invalidskih parkiriščih, zato kolesarji vozijo po pločnikih, zato na samopostrežni blagajni 35-letna babnica, ki da je videz uspešnosti, hkrati telefonira in skenira 57 različnih izdelkov … ker imajo vsi ti ljudje pravico biti kreteni.
Pozdravljen.
Si se morda letos že zapeljal skozi Napoleonov drevored na Logaškem polju? Nov asfalt, krasen za vozit, ampak za kolesarje, ki tam kolesarijo, res nevaren. Asfalt je položen preveč stran od kovinske pregrade, ki varuje lipe pred avtomobili in motorji, ki bi lahko zleteli s ceste (se je to dogajalo, pa so za zavarovanje lip postavili kovinsko zaščito).
Še bolj na tesno gre od začetka naselja naprej proti centru mesta (gledano iz smeri Vrhnika-Logatec). Pločnik, ozka vozna pasova, kolesarske ni. Če so vozniki avtobusov in/ali tovornih vozil uvidevni, vozijo nekaj časa za tabo. Ampak ne čez celo Logaško polje!
Le na kaj je mislil projektant, da je sprojektiral tako ozko cesto? Ali pa je imel morda izvajalec del težave zaradi ograje? Kdo bo odgovarjal, če bo prišlo do težje prometne nesreče kolesarja? Kolikor vem, se mrtev kolesar ne more pravdati na sodišču in dokazovati/dokazati, da je vozil prometnim predpisom primerno. Mrtev kolesar je brez prič vedno kriv za nesrečo. Na žalost.
Lp, Šodrovc
Odgovarjal ne bo nihče. Cesta je obnovljena po predpisih, pas za kolesarje ob rekonstrukcijah ni zahtevan. Edino kar bodo še naredili, bo po nesreči prometni znak Prepovedano za kolesarje.
Pozdrav Stane.
Kolesar in avtomobil sta fizično oz. po masi tako različni entiteti, da bi zahtevala ločeni vozni površini. Skratka: od ceste ločena kolesarska steza bi morala biti POVSOD po mestih in po vseh trasah, kjer potekajo regionalne in primestne povezave. Da je v Butalah to prav smešna iluzija, je seveda jasno (čeprav je v razvitih državah to čisto samoumevno). Ceste so na splošno v katastrofalnem stanju, kultura voznikov je pa taka, kot je kultura Butalcev tudi sicer: porazna. Rešitev? Nimam pojma, nisem dovolj pameten. Mogoče bi pa lahko legalizirali marihuano, da bi bili ljudje v zadetem stanju vsaj bolj skulirani in manj agresivni.