Svetovno prvenstvo se je letos zadnjič začelo z atraktivno, a nezanimivo disciplino, ki ji ni moglo biti usojeno, da ostane na sporedu. Še do lanskega leta sem mislil, da je udeležba za ekipe World Toura obvezna, a očitno ni bilo tako. In zakaj bi bilo? Zakaj bi ekipe silili, da zapravijo ogromno denarja za selitev vsega pogona, po možnosti na drugi konec sveta, zato da se potem uvrstijo na 17. mesto? Poleg tega pa obstaja še nevarnost, da jih zaradi nemotiviranosti operativcev, ki komaj čakajo na konec sezone, nabriše kaka lokalna ekipa mladih talentov.
Olimpijsko mesto je kolesarsko mesto
Svetovno prvenstvo bom toliko bolj z zanimanjem gledal zato, ker sem spomladi prevozil ključna dela cestne dirke in moškega kronometra, tako da z izkušnjo lastnih nog vem kako ekstremna bo letošnja dirka vseh dirk. Škoda, da sem petkov ogled proge po sredini Karwendelrundi in četrtkovem divjanju z novimi Specializedi Vengei pričakal s trdimi nogami. A v zadnjem krogu nihče ne bo imel svežih nog.
Prvih osemdeset kilometrov od Kufsteina do Innsbrucka, kjer se začnejo krogi, nisem videl. Ampak ta del nas ne zanima. Veselica se začne v Innsbrucku, kjer bodo v vseh kategorijah dirkali čez klanec s 500 metri višinske razlike in se mimo smučarske skakalnice Bergisel spuščali nazaj v mesto. Samo moške pa v zadnjem krogu čaka dodatek, ki bo odločil dirko – a prvega klanca ne gre podcenjevati. Tam se bo odločalo ali se lahko vmeša v boj za medalje tudi kak močnejši kolesar za klasike – v kar močno dvomim.
Sedemkrat na Rakitno?
Prvi vzpon po konfiguraciji spominja na Rakitno: dolg je 6,9 kilometrov, s 410 metri višinske razlike. Povprečen naklon je torej približno enak, 6 odstotkov, cesta je široka, razgled lepši, če imaš seveda čas opazovati okolico. V družbi novinarskih kolegov se je že drugi dan zaporedoma zgodila brutalna manifestacija moči, a zaradi gradbišča vzpona nismo mogli prevoziti kot se spodobi in smo nekaj časa celo stali pri semaforju. Ve pa se kako hitro leti, ko pohodijo močni fantje. Letos so na tem vzponu in spustu že dirkali v zadnji etapi na Tour of the Alps. Prevozili so ga trikrat, v zadnjem krogu je Thibaut Pinot – po 144 kilometrih in peti dan dirkanja zapored – z njim opravil v 15 minutah in 52 sekundah.
Spust je v povprečju 8-odstoten in tehnično nezahteven, z dolgimi, hitrimi ovinki. Hitro je bilo jasno, da na zaprti cesti leti čez 90 km/h: Chris Froome je na Tour of the Alps pikiral 93 km/h.
Spust iz Iglsa vodi mimo skakalnice Bergisel.
Mladinke bodo ta klanec premagale enkrat, mladinci dvakrat, člani pod 23 let štirikrat, članice trikrat, člani elite pa … sedemkrat! Predstavljajte si, da morate na Rakitno zlesti sedemkrat … zelo verjetno letos nikdar niste v enem dnevu naredili za slabih 3000 metrov vzpona … do zadnjega klanca. Če se bo vseh sedemkrat čez prevalil tudi kak močnejši specialist za klasike, bo po mojem lahko gojil le jalovo upanje, da lahko kaj pametnega naredi tudi v Peklu. Tako se namreč že od nekdaj imenuje klanec, po katerem se iz središča mesta proga v zadnjem krogu vzpne na hribe severno od mesta.
Vožnja skozi mesto: ko se v razvitem svetu skupina kolesarjev vozi po cesti, kakršna je v Ljubljani na primer Celovška, se nihče ne razburja.
Ne avtocesta, steza skozi pekel
Špekuliram, da bo vsaj v zadnjem krogu, če že ne prej, letelo na nož tudi na vzponu proti Iglsu. Na spustu bo težko nadoknaditi razliko. Sledijo slabi trije kilometri skozi mesto in ko bodo prečkali Inn, postane v trenutku grdo. Höttinger Gasse1 je smešno ozka in že na začetku precej strma cesta, kamor naj bi skupaj pripeljala skupina 40 do 50 kolesarjev. Med hišami je vzpon normalen. Ko se cesta zoži, pa postane peklensko … in tako se že od nekdaj tudi imenuje – Höll.
Povedali so mi, da se je treba klanca lotiti previdno … Ampak prav počasi tja gor brez vitla ni mogoče plezati … torej, gre počasi, a motor je na visokih obratih. Kak kilometer je šlo odlično, tako kaže tudi Strava, kjer sem imel konec maja celo deseti čas … ampak potem se kar ne neha. Cesta se še zoži in najbolj spominja na betoniran graben, vkopan naravnost navzgor po pobočju. Ne samo, da naklon doseže nič manj kot 28 odstotkov, ampak je tudi podlaga zanič, tako da se kotali še počasneje. Ne pečejo le noge in pljuča, ampak boli križ, roke se tresejo … in v prvem krogu sem s sedem kilogramov težkega kolesa s prenosom 36-28 dejansko stopil dol. Maksimalni naklon? 28 odstotkov. Kolegici ni zneslo in je … padla.
Fotografija ceste skozi pekel je slaba … ker sem se ves tresel.
V Peklu bo vsak sam
Prevozil sem nekaj strmih ardenskih klancev, tudi La Redoute, a v primerjavi s tem je vse tisto vrtec. Jasno je tudi zakaj bodo skozi Pekel na svetovnem prvenstvu vozili samo enkrat. Ker dvakrat nihče ne bi šel čez. Poleg tega na klanec ne bo mogoče spraviti avtomobilov, ampak samo motorje. Drugič, ko sem šel gor sam in z malo lažjim Specializedom S-Works Tarmac, je šlo do vrha, ker sem šel bolj po pameti. Na dirki pa ne bo šlo po pameti in ne bom se čudil, če bo shodil tudi kakšen član elite. Kajti klanec je tak, da gor prideš ali pač crkneš. Pravimo, da dirko naredijo težko kolesarji, ne klanci … in to brez dvoma velja tudi za letošnje svetovno prvenstvo – do zadnjega vzpona. Ta je težak sam po sebi.
Sicer pa … Here’s Flecha!
Ko smo iz najhujšega, sledi dober kilometer malo gor in malo dol, ves čas pod nogo, in tehnično srednje zahteven spust po široki cesti nazaj ob reko Inn. A v resnici utegne biti spust precej strašljiv, ker bo šlo v vsakem primeru na polno …
Ko smo iz hudega, postane kar lepo: sledi dober kilometer s cesto pod nogo.
Do cilja so še dobri trije kilometri ravnine, ravno toliko, da bo zapleteno. Če bi moral staviti na enega, bi bil to Julian Alaphilippe, če na dva, pa še na Valverdeja. Ampak vsi vemo, da zna Primož Roglič nabrisati oba, če se tako odloči. Na Dirki po Veliki Britaniji je izgubil zato, ker je imel slabo ekipo in je vzpon začel tako daleč, da ga sploh nismo videli … tokrat bo imel ekipo, ki se bo zanj raztrgala … ampak v Peklu bo vsak ostal sam. In razlike ne bodo velike.
Kronometer za popolneža
Še tretjič ne bi šel v ta krog. To bi bil samomor. Raje sem spočil noge z lahkotnim vrtenjem po dolini navzdol do Fritzensa, kjer se začne vzpon na trasi kronometra za člane elite. Do tja bodo po ravnini prevozili 30 kilometrov.
Klasičnim kronometrom je očitno odklenkalo, kajti tudi ta ima vmes resen klanec. V 5 kilometrih se bodo vzpeli za 350 metrov, najboljši pa naj bi ga prevozili v 12 minutah.
Zgornji del vzpona na kronometru, kjer se klanec že unese.
Prvi trije kilometri so kar strmi, z naklonom okoli 9 odstotkov, na najstrmejših delih do 12 odstotkov. Nič posebnega, torej, če ne bi dirkali s kozami! Zadnja dva kilometra vzpona sta položnejša in v bistvu kar simpatična, potem pa se začne cesta spuščati. Brez ostrih ovinkov in tudi ne pretirano strmo, z vmesnimi odseki ravnine in celo z nekaj hupserji … ampak letelo bo kot pri norcih, o tem ni dvoma. Kako se to vozi, si ne znam predstavljati in tudi nikogar nisem spraševal … ampak na ekipnem kronometru smo videli, da tudi v skupini leti krepko čez 100 kilometrov na uro … in po mojem tu ne bo šlo dosti počasneje, čeprav je cesta precej ozka.
Skratka, zapleten kronometer, kjer bo lahko zmagal le kompletni kolesar, ki je močan na ravnini in na klancu, a obenem pogumen kot jazbec. Na Tonyja Martina ne bi stavil niti piškavega oreha. Favorita sta samo dva: Tom Dumoulin in Rohan Dennis. Jan Tratnik bo moral biti zadovoljen s tretjim mestom.
Na koga pa ti staviš?
Trasa mojega recon ridea:
Innsbruck–Aldrans–Lans–Igls–Innsbruck–Hungerburg–Innsbruck (2 kroga)
Innsbruck–Ampass–Wattens–Weer–Fritzens–St. Michael–Rum–Innsbruck
Razdalja: 111 km
Višinska razlika: 2300 m
Čas vožnje: 4 ure in 26 minut
Skupni čas: 6 ur in 18 minut
Maksimalna hitrost: 78,1 km/h
STRAVA
- Klikni za Street View [↩]
6 komentarjev
Torej Roglica ne bodo poslali na kronometer? Ceprav bi verjetno imel sanse.
Zgleda pa tole res peklensko. Komaj cakam nedeljo!
@Boki
Že nekaj časa je znano, da Roglič ne bo vozil kronometra, ker je imel neke težave s kamnom v dlani in kronometra niti ni prav veliko treniral. Nekaj resnice bo verjetno tudi v tem, da ima dokaj nekonkurenčno opremo za kronometer v primerjavi z nekaterimi.
Sicer pa tale klanec in generalno cela trasa izgleda precej morilsko, minili so časi “old school” SPjev, ki jih je dobival Bettini. Butasto vprašanje, kolk primerljiva je tale rampa z “Bičkovo skalo” nad Dražgošami?
Ni dovolj treniral kronometra in ker je zmagovalec, se ne bi zadovoljilniti s četrtim mestom. Opremo ima čisto OK. No, vsaj lani je bila očitno v redu. Kaj naj reče potem Tratnik, ki je lahko lani res tarnal zaradi opreme. On si je dejansko sam kupoval robo. V trgovini.
Nad Dražgošami se še nisem vozil, tako da ne morem oceniti. Res pa je, da takega klanca pri nas še nsiem vozil.
Ne vem, po kronometru na TDF sam je komentiral da nima pogojev primerljivih z ostalimi kronometraši in da bo v prihodnje treba nekaj spremenit, na kaj točno je ciljal pa ne bom pametoval.
Je za probat, “lepa” rampa, žal se konča nikjer oz. na makedamu, je pa kar zanimivo. Na vrhu Dražgoš v hrib, vseeno pa dvomim da je tako brutalna kot tale Pekel.
Po moji skromni logiki je blo jasno že po tisti epski zmagi na etapi prej, da v kronometru ne bo pometel s konkurenco, kot je vesoljna slo javnost mislila. Pogoji pa niso sam kronometrska koza, je še kaj drugega zraven v tehnologiji, ki jo je Primož omenjal.
Da pa ne bo vozil kronometra je pa povedal že pred časom in tudi jasno in glasno je navedel razloge. Po njegovem ni sposoben zmagat in bo rajši napadal zmago na dirki. Kaj tukaj ni jasnega?
Neverjetno kako je vceraj vozil in zmagal Evenpoel, potem ko je zmagal tudi na kronometru. Ni slabo za nekoga, ki je se pred 2 letoma treniral nogomet. Tudi boljsa dirka kot vecina letosnjih gorskih etap, ki sem jih videl. Saj na sploh so dirke mladincev dosti zabavne, ker skoraj ne taktizirajo.