Pred dirko Po Sloveniji

Potem, ko so jo leta 2005 s precej dobrim razlogom – samo tako je lahko napredovala – skrajšali na le štiri etape, je bila dirka Po Sloveniji preveč zaprta, da bi bila lahko zares atraktivna. Vse je odločila etapa z zaključnim vzponom in morda še vožnja na čas, če je bila na sporedu, potem pa je bilo vsega konec, še preden se je zares razplamtelo.

Trasa za učbenike

Leta 2007 so sicer izjemoma organizirali pet etap, torej dve gorski, verjetno zato, ker so se s ciljem vmešali Avstrijci v Beljaku, naslednjo izvedbo v petih etapah pa smo dočakali šele lani, ko je dirko naredil Primož Roglič, a jo je obenem s svojo premočjo tudi zaprl, in tako je bilo že v Kamniku jasno, da bo ostal v zelenem. Je pa šlo na knap za belo majico, ki jo je Pogačar slekel Michaelu Storerju v zaključnem kronometru.

Letošnja, že 26. dirka, pa bo verjetno ena najbolj odprtih in napetih v zgodovini. Ne samo zato, ker je napredovala v kategorijo HC in ne samo zato, ker ima Tadej Pogačar odlične možnosti, da po dveh belih majicah obleče še zeleno, ampak predvsem zato, ker je Bogdanu Finku z ekipo uspelo trasirati imenitno traso.

Dirka boi odprta do konca

Ne moti me, da ni kronometra, ki me večinoma dolgočasi in ga ponavadi spremljam samo z ušesi. Na tako kratki dirki, ki resnici na ljubo skoraj ne more imeti dovolj zahtevne etape, da bi lahko specialisti za vzpone nadoknadili zaostanek z vožnje na čas, lahko kronometer zapre dirko, sploh če je na sporedu na začetku, recimo v prvi etapi.

Veliko bolje bo gledati dirko, kjer lahko zmaga marsikdo, ne nujno vrhunski hribolazec. V drugi in tretji etapi s ciljema v Celju in Idriji dirke ne bo mogoče odločiti dirke, z lahkoto pa jo bo mogoče izgubiti. In ker se niti odločilna etapa z gorskim ciljem na Predmeji ne konča na vrhu, ampak daleč v dolini, bo treba sprintati za bonifikacijske sekunde tudi v Celju in v Idriji.

Garanje v treh etapah zaporedoma

V Celju verjetno ne bo pretresov, tretja etapa pa je lahko že bolj napeta. Pred časom sem si ogledal zaključni del trase, klanec na Dole sem prevozil šele prvič. Spodnji del je zahteven kot pes, na vrhu pa še ni konec, saj cesta valovi do spusta proti Godoviču, ki ga bodo v tej etapi pred končnim ciljem v Idriji prevozili drugič. Ozka in precej zahtevna cesta do Godoviča je sicer boljša kot pred leti, a nekaj presenečenji je spust še vedno nevaren, na glavni cesti proti Idriji pa je treba garati in če bodo v cilj kapljali drug za drugim, bodo vse pekle noge.

Očitek, da spet ni na sporedu Vršiča, je za lase privlečen. Tudi jaz bi z veseljem gledal kako se krivijo na najvišji slovenski prelaz. Tako lepih klancev je malo – po atraktivnosti se z njim ne more primerjati niti Krvavec, kaj šele Rogla ali Trije kralji in Golte, čeprav so vsi zagamani. Gotovo pa se lahko z Vršičem primerja trojček Jezersko–Pavličevo sedlo–Volovljek, kjer je bil kraljevska etapa lani … in seveda Predmeja, ki je po mojem, ne le eden najtežjih, ampak zgoraj tudi najbolj spektakularnih klancev.

Ne le strmina v spodnjem delu in sama dolžina vzpona, odloča lahko tudi vročina, na vrhu pa bodo morali kolesarji vedeti, da pravzaprav še niso na konju, ampak se pred relativno položnim, a hitrim spustom cesta še nekajkrat vzpne. Spust od Cola v Ajdovščino ni eden tistih, kjer bi lahko vrhunski tehničar kaj pridobil. Spet bo treba garati.

Na domačem poligonu

Dejstvo, da so kot možnega favorita omenjali Mateja Mohoriča, pove , da ni nujno, da bo zmagal najmočnejši na klancu. Vseeno bi stavil predvsem na Tadeja Pogačarja, ki prihaja na teren s strašno ekipo z Janom Polancom in Diegom Ulissijem, že zmagovalcem slovenskega Toura leta 2011. Glavno konkurenco bo imel seveda v Estebanu Chavesu, ki je eksplodiral v zadnjem tednu letošnjega Gira in je eden mojih ljubših klasičnih klancarjev.

Čeprav bo dirkal tudi Pascal Ackermann, ne bi odpisal niti Luke Mezgeca in, še posebej v zadnji etapi Marka Kumpa, ki zablesti šele v domači ekipi. Bahrain ima Phila Bauhausa, Izrael Davideja Cimolaija, Emirati Simoneja Consonnija – kar noro, kajne, da imajo države brez kolesarske tradicije tako rekoč »svoje« ekipe … zakaj ne omenjam Marka Cavendisha? Presenečen bom, če bo dirkal tudi po Novem mestu.

Komaj čakam! Nismo si mislili, da bodo slovenski kolesarji kdaj tako dobri … ampak nismo si mislili niti, da bo organizatorjem slovenskega Toura uspelo zbrati na slovenskih cestah tako močno zasedbo in vse skupaj prenašati v svet v živo. Če ste rinili ob ceste v Italijo, se spodobi, da odrinete tudi na domači poligon!