Pred Alpami

Po tednu dni odmora, ko se kolesa nisem niti dotaknil, sem se na klance peljal tako dobro in s takšno lahkoto, da me je zagrabil olimpijski duh. Popadla me je želja po dirkanju in Maraton Alpe se je zdel kot nalašč. Konec koncev se spodobi najlepši in najtežji slovenski kolesarski maraton prevoziti tudi na tekmovalni dan.

Motivacija?

Svarila, da človeka kar samo od sebe potegne v vrtinec treninga, jemljem precej resno, a vseeno sem se poskušal lotiti zadeve strukturirano. Imel sem še dovolj časa za tri treninge intervalov na kakem zakotnem klancu, kjer me ne bi nihče videl.

Ampak takoj, ko sem si zastavil cilj, me je motivacija minila. Motivacija za trening pa sploh.

Toliko o tem, da si je treba za uspeh v rekreativnem športu zastavljati cilje.

Vozil sem se brez vsake pameti, tako da ni bilo od vseh kilometrov nobene koristi, kaj šele napredka. V bistvu sploh nisem veliko kolesaril, če že, pa sem zabijal čas z norenjem tiste vrste, ko niti ne napreduješ niti ne počivaš. Pa še užival nisem kot bi se spodobilo za nas, bolj panoramske kolesarje.

V več kot treh tednih sem na kolesu samo enkrat sedel več kot štiri ure, edina načrtovana daljša tura pa se je končala že po petnajstih kilometrih. Teden dni pred Alpami je na Ulovki prišlo do neizbežne ugotovitve, da so od forme ostale samo še izstopajoče žile. V torek sem skušal rešiti kar je bilo sploh mogoče rešiti, a se je pojavilo več vprašanj kot odgovorov – bi zapisal kak športni novinar, ki bi rad izpadel pametnejši.

Top material

V nedeljo se bom moral zanašati predvsem na talent. Za teh 130 kilometrov ne želim porabiti več kot štiri ure svojega dragocenega časa. Vsekakor pa bom imel odlično opremo. Vse na tem kolesu sodi v kategorijo najboljša roba. Sedem kilogramov aerodinamike.

Ob ceste se vam splača priti že zato, ker bo to premieren nastop novega Vengea na slovenski amaterski sceni. Na dirki Po Sloveniji so ga sicer že vozili … pa so jim ga menda ukradli, sem slišal neuradno. Prve testne kilometre sem z njim sicer naredil že v Innsbrucku.

Veseli me, da je organizator – kot eden redkih – startne številke na kolesu predvidel pod sedežem. Deset točk! Če me namreč kaj odbija pri amatersko-rekreativnem cestnem dirkanju, so to startne številke, obešene na krmilo. Človek si kupi najbolj aerodinamično kolo na svetu, ki je videti kot da sploh nimam kablov, potem pa naj bi vse pokvaril z deset krat dvajset centimetrov velikim kosom plastike?

Skratka, nice touch!

Zdaj moram dobiti samo še zanesljivo ekipo, lahko je enočlanska, ki mi bo na Pavličevem sedlu podala musette z bidoni. Enkrat ali dvakrat letno, ko dirkam, mi res ni do ustavljanja.