Ob 6.11 zjutraj me je v postelji tako usekalo, da sem se ustrašil za živčevje v vretencih. Kaj, če nikoli več ne bom čutil telesa od glave navzdol? Me bo, z vsem življenjem pred seboj, zapustila in si našla opravilno sposobnega moškega, ki bo mogel slediti njenim ambicijam? Pred leti me je, razjarjena, ker se ukvarjam s smrtno nevarnim športom, posvarila, da me bo v primeru nesreče predala v oskrbo za to usposobljeni ustanovi. »Ne bom vse življenje prala tvojih plenic.« Vsak manj racionalen moški kot sem jaz, bi to zameril.
Poskusil sem zasukati glavo, a ni šlo brez strašanskih bolečin, kot bi mi nekdo v vrat zabadal skrhan nož. Še sreča, da je zdravnica, sem si rekel, in se nekako postavil na noge, z glavo pod nenavadnim kotom, malo navzdol, proti ramenom, in malo v levo. Ob vsakem neznatnem gibu, ko sem, iščoč pomoč in tolažbo, napredoval proti kopalnici, me je bolečina prebadala skozi vrat, po telesu pa se je širil vroč val. Vsak meter je bil kot polmaraton in potne srage so mi stopile na čelo.
»Nekaj je narobe,« sem sopel. »V vratu me je usekalo. Občutek je, kot bi mi nekaj zabadali v živec.«
»Eh, kakšen živec. To bi čutil kot da bi ti zabadali nož v vrat,« je zarentačila v slogu, ki ga je nemogoče opisati z besedami. »Enako bi bilo ob novici, da sem se tako poškodoval, da ne bom mogel več niti zadrževati izločkov,« sem si mislil, in se že videl, kako ves slinast skrivenčeno sedim na invalidskem vozičku in čakam, da me bo v sredo popoldne obiskala.
»Saj o tem govorim, jebenti, da boli, kot bi me z nožem prebadali.«
»Eh!«
Zgodba je bila s tem zaključena, kajti zjutraj imajo ženske precej pomembnejše opravke. Skuhati morajo kavo in v pižami nekaj minut strmeti v prazno, potem pa se odzvati na en in edini klic na blato, ki se ne bo več oglasil vsaj do naslednjega jutra, sledi ličenje in zelo natančna izbira ustrezne kombinacije oblačil. Dejstvo, da Lisica v službi nosi uniformo in da se po delu takoj vrne domov, te oblačilne zagate, zanimivo, ne olajša niti malo.
Invalid pa s psico pa ven, na mraz, še v temi, s prebadajočimi bolečinami v vratu.
Obstaja mit, da moški cvilijo za vsako figo in da jih v posteljo za več dni položi že nedolžen prehlad, medtem ko ženske, naravno opremljene s predispozicijami za rojevanje, vse neprilike pretrpijo kot nekakšni nadljudje. To je morda res, sploh danes, ko se večina moških z resnimi bolečinami sreča šele, ko dobijo ledvične kamne ali kaj podobnega.
Tako bodo vsakič, ko ubogi mož potarna zaradi bolečin, odmahnile z roko, češ, veš kaj vse moramo prenašati me? Ampak vseeno si tudi moški ob takšnih težavah zaželi nežno besedo, če že ne gre z zdravniškim blefom in tolažbo, da bo minilo do naslednjega dne. Ne da bi hvalil svoje sposobnosti sočustvovanja … ampak vem kaj sledi, če z enako nonšalanco odreagira moški.
»Matej, nisi več dvajsetletnik,« je odgovorila s kratim sporočilom, ko sem skušal besede sočutja poiskati še popoldne.
Kot da ni dovolj heksenšus, te potem zaštiha še v srce.
18 komentarjev
😆 A si ti slučajn kj z Natašo govoril?
A to “ ja, niste več dvajsetletnik” jih na Medicinski fakulteti naučijo? Pri predmetu Komunikacija s pacienti?
Ker enako je meni moja osebna zdravnica rekla, ko me je enkrat v križu usekalo.
Hitro okrevanje!
Opala, komentator! Znanje, ki sem ga pridobila med študijem medicine nima nobene veze s partnerskim odnosom. Do svojih bolnikov sem vedno, brez izjeme, neskončno prijazna, Mateja pa (zanimivo) NE obravnavam kot svojega pacienta, kar je po svoje dokaz mojega duševnega zdravja, se ti ne zdi?
Lisica, verjamem, da ste do svojih bolnikov vedno neskoncno prijazni, ceprav najbrz pogosto ni lahko! Verjamem tudi, da Nergaca nikoli ne obravnavate kot svojega pacienta, kar najbrz tudi ni vedno lahko… Se pa ne strinjam, da znanje, ki ste ga pridobili med studijem medicine, nima nobene veze s partnerskim odnosom. Leta studija, znanje, poklic, delo… nas izoblikujejo v to kar smo in kako se odzivamo. Preprican sem, da ce bi npr. studirali pravo, bi sedaj bili drugacna Lisica. In najbrz bi bi partnerski odnos z Nergacem tudi drugacen.
Pred nekaj meseci sem imel podobno zgodbo, le da mene ni zaštihalo v vratu, ampak se mi je ob vsakem gibu glave gor ali dol zavrtelo. Ko sem si zavezoval čevlje – se je zavrtelo, ko sem pogledal v nebo – se je zavrtelo. Blazno zoprno, sploh ob dejstvu da sem uradno zdrav. No pa sem potem nekako ugotovil in odpravi vzrok. Krivca za to sta bila dva: popolnoma neustrezna stara vzmetnica in previsok vzglavnik. Vse skupaj sem zamenjal za bolj ergonomske produkte in že po prvi noči na “novi opremi” se mi ni več vrtelo. Z vratnimi vretenci res ni heca. Da pa si dodatno razbremenim še hrbtenico, si, ko spim na hrbtu, dam še en vzglavnik pod kolena. Kolena so rahlo pokrčena in to mi pomaga. Za spanje na boku gre vzglavnik pod zgornje pokrčeno koleno, spodnja noga pa je iztegnjena in ne leži pod vzglavnikom.
Upam da nisem preveč zakompliciral, ampak mogoče ti moja izkušnja lahko kakorkoli pomaga.
LP
Najprej me je imelo pikroigrivo pripomniti: Ko Nergač postane Jamrač … Ker ja, dedci pač znate zganjati dramo ob malo hujšem prehladu. Nanosekundo pozneje sem se spomnila, kako je mene pred leti zaštihal vrat. Pa ni bil navaden heksenšus, ampak precej bolj svinjska zadeva, ki se je vlekla z goro tablet dva meseca. In res ni fajn. Tako da sem si premislila in babje netipično sočutno prikimavam. Sej bo.
@Seamus: Ne. Ampak vse so iste.
—
@Gal: Seveda. Najhuje je, da imajo prav. Pomaga pa to ne kaj prida 🙂
—
@Matej: Ojej, res si zakompliciral 🙂 Nič hudega. Sam sicer že lep čas opažam, da me špona v vratu, ko obračam glavo v desno – zdaj je pač zaštihalo ornk. Vsekakor pa imam ekstremno bedno blazino, medtem ko je modroc kao vrhunski.
—
@Štruklji: No, vidiš! Saj sem že imel heksenšus, ampak tole danes je bilo nekajkrat huje. S tem da bolečino res dobro prenašam. Drugače je z raznimi prehladi in podobno.
Pomanjkanje kolesarjenja, morda?
Imel sem jebano sranje ob koncu osnovne sole. Iz pojstelje nisem mogel, po stirih sem se prilezel do kopalnice. V hrbtu me je zagrabilo, da hodit nisem mogel. Skozlal sem se od bolecine. In se probal pocasi preobleci. V kopalnico je prisla mama, divja stajerka, rekla je samo ka si ded al kaj, potegnila pijamo dol, pulover gor. Tak me je bolelo, da nisem mogel niti glave skloniti nad umivalnik. Stoje sem se pobruhal kot rastlina. Toliko o cankarjevi mati. Ko sem pa odhajal v vojsko pa s
je jokala cel teden, pa kaj je tebe piclo sin moj. Ko sem sel prvic na letalo, v ameriko, se je skoraj vbila od zalosti in skrbeh.. Pa naj kdo te razume nase zenske?
Bolelo je ko hudic, celo leto, nato je se dve leti pojenjalo. Fuzbal je odpadel, zaradi naglih gibov, kosarka tudi. Zacel sem kolesariti ker ni blo nenadnih gibov. In zacel prebirati bicel.com. In takrat odkril matejev blog o kolesarjenju. Tega je slabih 15 let. Matej se vedno kolesari, kapo dol.
Zdravniki niso povedali nic pametnega, injekcije so pa itak dale sestre.
Jaz bi samo pristavil svoj piskrček glede tega, da jih očitno to res učijo na faksu. Ker ko je mene prvič (in do zdaj edinič) v križu vsekalo, mi je dohtarca rekla isto. Češ da pač, sem že toliko star in je bila zadeva s tem zaključena. Pa sem tudi po vseh štirih lazil, ker drugače ni šlo.
.
Kar se pa tiče domnevnega višjega praga pri ženskah, so pa moje izkušnje malo drugačne. Kolikor mi je znano, deci večinoma stoično prenašamo razne blažje tegobe in poškodbice (če ravno ne šprica kri, ni niti omembe vredno), medtem ko babe pač za vsako figo goltajo razne tablete. Lekadole žrejo kot bonbone tudi če v bistvu ni nič narobe, pri vsaki manjši bolečinici imajo pa na zalogi za celo lekarno močnejših arcnij.
Probaj z akupunkturo. Meni je pomagalo. Trenutno me križ ne boli. Verjetno ne za stalno.
@BigBoss: Gotovo ne. Prej to, da ga je bilo preveč in premalo časa za druge aktivnosti.
—
@Jazsembog: Jaz še vedno kolesarim, ti si pa uspešen moški 😆
—
@Miran: Težava medicinske stroke je v tem, da se ukvarjajo predvsem z zdravljenjem, o preventivi pa načeloma nimajo pojma oziroma je za nasvet kako preprečiti taka stanja, bolje povprašati diplomanta Fakultete za šport, sploh če je zaključil kineziologijo. Preprostega recepta seveda ni: telovadba in zelo verjetno tudi prilagoditev življenjskega sloga. Delo na sebi. Telovadba.
..
@Facko: Danes že popušča in računam, da bo jutri OK. Sta pa šla mimo dva dneva, ko bi moral biti aktiven – pa ne zaradi sebe, ampak zaradi službe.
Oni dan sem prišel do spoznanja, da smo bližje 50 kot 20… 🙂
PS: doma na bolniški.
“Ne da bi hvalil svoje sposobnosti sočustvovanja … ampak vem kaj sledi, če z enako nonšalanco odreagira moški.”
Tako je!
Štala…
In vsi komentirajo “kako” je tud njih neki bolelo v vratu.. KAJ to tebe briga..
Tebe boli, in rabiš nezno roko, ki bi ti pomagala.
Ajde Gospa, tu si ti na vrsti.. tudi Mi kdaj za kaj poskrbimo, ane Matej?
Pust te specijalke in furaj fulija.. al pa Sleita. (:
P. S.
Čustven zapis.. lepo! (:
Vrat bo, če že ni, nehal boleti.
Ampak srce, to bo pa še dolgo krvavelo. 😉
Ko hudo mine se spravi do kakega fizioterapevta, osteopata, da se znebiš, omiliš to zateglost. Meni se zoprnija, po besedah kirurga “pač včasih pride do vnetja brez razloga” vleče nekaj mesecev, na pol uporabno roko imam. Miško sem prestavila na levo stran, papirovje, ki ga moram vnašat v program imam striktno pred seboj in ne v levo/desno stran. Menda bi bilo super plavat hrbtno in kravl, a kaj ko mi časovno ne znese, morda bi tebi uspelo? Svetovali so mi tudi jogo, pa mi je uspelo zamuditi vpis začetnikom tako da zdaj po spominu izpred let in nekaj iz knjige ustvarjam doma.
Zaposleni v bolnišnicah se bolj zavedajo nevarnosti raznih športov. Recimo, neka mama tam zaposlena, je svojemu sinu preprečila, da bi kupil motocikel, ker je pač videla preveč takšnih poškodb.
Sicer pa, ženske so danes takšne, dale te bodo v ustanovo in raje vidi, da umreš, kot, da si invalid. A tudi njim se to lahko zgodi.