Prazna glava

Ne da ne čutim potrebe ali želje, da bi kaj napisal. Enostavno ne steče. Ni zagona. Ni ostrine. Morda so res kriva zdravila. Ker nisem eden tistih, ki bi bil tudi proti cepljenju, in ki bi verjel v višji smisel, a bi obenem razlagal, da je ateist, pa težav ne rešujem z olji in rastlinjem, ki ga je prepovedano gojiti, ampak s pomočjo strokovnjakov.

Počutim se bolje kot pred tremi meseci. In bolje kot pred tremi leti. Ni se namreč začelo pred nekaj meseci, kot marsikdo sklepa, ampak pred leti. Sčasoma pozabiš kako je zjutraj vstati spočit. Navadiš se živeti s tesnobo in z odlašanjem vsega mogočega. Slabe misli postanejo nekaj normalnega. Ne gre za to, da ne bi zmogli s tem živeti. Gre za to, da je tako živeti pretežko.

Cel kup je tistih, ki točno vedo kako je in ki so tudi sami šli čez to in ki imajo prijatelje, ki so šli čez to, pametni so za popizdit … le tega ne razumejo, da me težave niso srečale takrat, ko sem si jih priznal, ampak že dolgo nazaj, in da sem v vsem tem času navzven funkcioniral kolikor toliko normalno. Za vraga ne razumejo, da sem počel točno to: skušal funkcionirati kot sposoben pripadnik družbe, ki se zna soočati s stresom. Šele ko si človek prizna in ko tudi svetu pove, da ima težavo … šele takrat se najdejo pametnjakoviči, ki pa enostavno ne razumejo kaj je bilo prej in kaj je zdaj. Nič se ni spremenilo. No, se je. Zdaj je precej bolje.

Večina reči, ki večino navdušuje, se mi sicer še vedno zdi brez veze ali pa mi gredo celo strašno na živce, a se mi tudi čedalje bolj pogosto zgodi, da prav zares uživam v trenutku. In da sem čisto zares hvaležen. Ne da bi veselje hlinil, češ, naj vam bo.

Tak razgled, recimo, se mi zdi kar v redu.

Razni kulinarični presežki in domnevno nore oblikovalske ideje in e-mobilnost kot domnevna rešitev planeta pač ne.