Prašne tace

V Ljubljani smo vedno veseli sprememb, kar je normalno, saj z vsem zamujamo vsaj deset let. Razen z namembnostjo BTC Cityja, ki naj bi bil, kot sem zadnjič bral, celo največje evropsko trgovsko središče. Od začetka Zokijevega županovanja se ja marsikaj spremenilo, a seveda ne le na bolje. Bojim se predvsem za malo bolj oddaljeno prihodnost, ko naj bi iz Ljubljane kot neki bedni osamelci sem ter tja štrleli nebotičniki, zaradi katerih bo Ljubljana prometno nabita po vseh koncih, namesto da bi v duhu pametnega urbanizma poskrbeli, za zgostitev poslovnih objektov s pripadajočimi parkirišči, cestnimi vpadnicami, linijami javnega prometa in ostalo infrastrukturo na enem mestu. Kar se tiče sedanjosti, me pa neizmerno jezi svinjarija na Mestnem trgu:

Kaj si pa siten, boste rekli, enkrat je treba zamenjat inštalacije, saj je bil že skrajen čas, pa še kontejnerje bodo skrili pod zemljo in punce v štiklih se ne bodo več lomile na kockah brez fug. Rad imam punce z visokimi petami, ampak vse skupaj bi opozoril, da smo v juliju. To pa je skupaj z avgustom mesec, ko je Ljubljana načeloma najlepša in najbolj živahna. Mesto je polno turistov, ki so menda s ponudbo nadvse zadovoljni, ampak pogled na Robbov vodnjak in Stolnico v ozadju, je tak:

Seveda smo lahko srečni, da so v zadnjih dneh vsaj zakopali jarke, ker smo se prej kar nekaj časa vlačili med stenami hiš in ogabno rdečo plastično ograjo. Ulico je bilo mogoče prečkati le na enem ali dveh mestih. Nič kaj zadovoljni po mojem niso bili niti trgovci, pri čemer je treba vedeti, da je na Mestnem trgu za moje pojme nekaj najboljših trgovinic.

Danes sem se bil po tem sranju prisiljen sprehoditi zaradi nove japonske reklamacije, tudi Quicksilverjeve opanke so mi namreč razpadle po enem tednu. Nekaj korakov po drobnem pesku v centru mesta je bilo dovolj, da sem se počutil kot Jezus, ko jo je brisal po Sveti deželi in se z apostoli prerekal kdo bo komu umil prašne noge.

Sprašujem se, katere ankete so manj verodostojne. Županove, ki v dekadentno visokih odstotkih hvalijo njegovo delo in trud, ali ankete Slovenske turistične organizacije. Povratne informacije po njihovih ocenah namreč pravijo, da so turisti s ponudbo Ljubljane nadvse zadovoljni. To niti ni nenavadno, saj vemo, da so turisti v Ljubljani bolj ali manj angleški pijanci, ki se bolj kot za Robbov vodnjak zanimajo za cene točenega piva, ali avtobusni turisti, ki jih ne zanima nič.

Če bi jaz na višku sezone nekje narajmal na tako svinjarijo, bi se skoraj gotovo razburjal. To seveda ne pomeni, da se kaj podobnega ne more zgoditi v tujini, ampak vseeno. V dvanajstih mesecih so se nad Mestni trg spravili točno v treh turistično najbolj obiskanih! Zoran se pa sredi noči klati po Metelkovi in se reži na vsa usta, kot da je, kaj jaz vem, eden od nas. Mene še vedno ni prepričal, je pa res, da nikoli nisem padal na karizmatike z lepimi očmi.