Povleci mi ga z AMZS

Med vožnjo iz Augsburga smo izvedeli, da sta sestra, ki živi na Norveškem, in njen fant, na cesti samo uro pred nami. Pravzaprav sta stala ob cesti, ker se jima je na Lipcah pokvaril avto. Seveda je to takoj javil svoji zavarovalnici oziroma norveški avto moto zvezi, ki je vleko naprej urejala z AMZS. A do veselega snidenja, mislim, da se nismo videli okroglo leto, je prišlo še pred prihodom avtovleke. Sigmund je zelo v redu fant: umirjen, uglajen, inteligenten, zelo očitno tudi potrpežljiv, človek, ki bi si ga želel ob sebi v primeru naravne katastrofe. V avtu je pred nekaj kilometri posvetila opozorilna lučka in po navodilih pametnega vozila je moral čim prej ustaviti – žal na počivališču brez bifeja –, potem pa avto ni več vžgal. To se je bilo moralo zgoditi okoli sedmih in vmes so mu iz norveške zveze že javili, da je vleka urejena brez dodatnih stroškov.

Potem smo čakali skupaj, jaz, ki sem uporaben kvečjemu za stike z javnostmi, in štirje inženirji z različnih področij, od strojništva do kemije, a vsi skupaj proti avtomatiziranemu vozilu seveda nismo imeli nobene možnosti in težko bi bilo verjeti, da bi imel dosti več možnosti nekdo z AMZS.

Čakali smo dolgo. Zelo dolgo. Razumem, da zvečer traja malo dlje, ampak čakali smo res predolgo. Začeli smo se oblačit, mračilo se je. Potem je pripeljalo vlečno vozilo in iz njega je skočil moški v zgodnjih dvajsetih letih s k ušesu prislonjenim telefonom. Ne da bi nas pogledak, se je sprehodil mimo nas na travnik, kjer je še nekaj časa sproščeno klepetal, potem pa blagovolil začeti opravljat svoje delo. Vidno mu je odleglo, da smo znali slovensko, in težavo je začel reševat točno tako, kot smo jo tudi amaterji. Ugotovil je, da vergla, ne pa tudi vžge. Ko je gledal pod motorni pokrov, je navrgel, da »škoda, ker sem s tem kaminom in s seboj nimam računalnika«.

Res nismo pričakovali, da bo imel s seboj računalnik, še manj, da bo lahko težavo rešil, ampak če bi ga že lahko imel, pa ga nima, zakaj računalnik sploh omenja? Se ne zaveda, da je zaradi tega izpadel še hujši šalabajzer? Seveda ne, saj se ni zavedal, da nas je bolj sram kot njega samega. Po nekaj minutah je ugotovil, da se ne da nič narediti in da bo avto odpeljal. Kam?

»Ja, na naš servis.«

»Raje bi videli, če bi ga odpeljali na pooblaščeni Volvov servis.«¹

»Nemogoče, ker je plačano do najbližjega servisa in ta je naš.«

»Kje pa je?«

»Ja, tam, za hribom.«

Preklemanski nedorasli mulci, nesposobni opravljanja svojega dela, ki morajo za vsako figo klicat šefa, stranke pa nalašč zajebavajo in jim dajejo vedeti, da so odvisni od njih, kar je res, ker so pač najbližje, AMZS pa očitno nima ustreznih standardov kakovosti svojih kooperantov ali pa jih ne preverja, zato lahko delo opravljajo popolni nesposobneži, ki se obirajo, ne znajo niti angleško niti s seboj ne pripeljejo računalnika, ob tem pa se vedejo oholo. In temu nesposobnežu naj bi zaupali servisiranje?

»Že, ampak res želimo, da se avto odpelje na uradni servis. AMZS je bil že na zvezi z norveško zvezo in ta strošek je pokrit.«

Potem smo začeli vsi telefonirat, Norvežan na norveško, voznik, ki se mu zelo očitno ni ljubilo v Ljubljano, pa verjetno prijateljem, s katerimi je bil dogovorjen za pijačo. Ko je blagovolil končati, smo mu pojasnili, da bomo strošek poravnali vnaprej z gotovino in da bo lastnik povračilo denarja urejal s svojo zavarovalnico.

»V redu, ampak moram kamion zamenjat.«

»???«, »???«, »???«²

»Gumo imam prazno,« je z glavo pomignil proti tovornjaku. Res je bila prazna. »Pravkar sem opazil. Tako ne morem na pot, grem zamenjat kamion. Deset minut.«

Razume, se zgodi in razumem, da ne more na pot s prazno gumo, ampak normalen človek z izdelanimi osnovami normalne komunikacije bi, sploh po tem, ko je od prvega klica preteklo že nesprejemljivo dolgo časa, uporabil besede kot so opravičujem se za nevšečnosti in tovornjak bom zamenjal v najkrajšem možnem času, ne pa da je lagal o desetih minutah.

Navsezadnje je vendarle prišel v doglednem času in končno opravil svoje delo. Norvežana sta šla z njim in kasneje je sestra izjavila, da je v bistvu prijeten dečko, samo pogovarjat se je treba z njim, »saj veš kakšni so«. Seveda vem, kakšni so. Glavni na vasi, aufbiks, če je treba, sicer pa jih je treba ujčkat kot majhne otroke, se z njimi pogovarjat tudi potem, ko si že deset ur na poti in ko si dve uri čakal na klinčevo vleko, ob tem pa prenašal vse mogoče nesmisle, strinjat se moraš z njimi, da imajo zajeban šiht, ob tem pa točno veš, da bodo kasneje za šankom pizdili nad tečnimi Žabarji in kurčevimi turisti.

Junik-M, pogodbeni partner slovenskih in tujih zavarovalnic ter avto moto klubov, se na spletni strani hvali z odebeljenimi črkami: »Odlikuje nas zanesljivost, prilagodljivost, natančnost, strokovna usposobljenost in hitra odzivnost, ter kvalitetna usluga.« Na AMZS pa se hvalijo, da v 86 % primerov zagotovijo prihod mehanika najpozneje v 30 minutah. Hm, verjetno je skoraj 100-odstotna verjetnost, da se boste znašli znotraj 14 %.

Seveda me še najmanj moti čas odzivnosti. Jezi me odnos, za katerega je z izbiro in in nadzorom kakovosti storitev kooperantov odgovorna AMZS. Zato se mi zdi po tej izkušnji vprašanje ali biti član AMZS ali ne, popolnoma odveč. Kajti na koncu moraš v Sloveniji delat po slovensko: iskat zveze in poznanstva, torej nekoga, ki lahko avto odvleče na fuš.

Mimogrede: plača se tudi kilometre, ko se avtovleka vrača. Izvajalec nam je to seveda zamolčal. Račun pa je pisal malo dlje kot jaz ta prispevek s 5500 znaki.

1. Ki je k sreči streljaj od doma. [↩]
2. »What the fuck?«, »Are you serious?«, »What just happened again?« [↩]