Grobo oceno opravilne sposobnosti ali opravilne nesposobnosti lahko podam že glede na vedenje prebivalstva na tekočih stopnicah. Tam, kjer stvari potekajo tekoče, počasnejši hitrejšim omogočajo hitrejše gibanje tako, da se umikajo na desno. Drugi znak za oceno opravilne sposobnosti je čakanje v vrsti. Sposobnejše družbe se organizirajo tako, da za vsa okenca velja ena vrsta, v manj sposobnih pa so posamezniki prepuščeni špekuliranju, prerivanju in prepiranju s tistimi, ki pravila ignorirajo.
Deželo bržkone dobro spoznaš šele med običajnimi opravki, ki ne nudijo nikakršnega zadovoljstva, a so nujno zlo. Na pošto že vstopim slabe volje, ker vem, da bom v premajhnem, slabo prezračenem prostoru zaradi tete, ki že dvajset let isti poštarici razlaga o zdravstvenih težavah, nezaslišano dolgo čakal med policami z revijami, pogrošnimi knjigami, sladkarijami, dežniki, plišastimi igračami in ostalo kramo, po katero nikoli ne bi prišel na pošto, od zadaj me bo s trebuhom dregal nervozni upokojenec, navsezadnje pa paketa za 150 evrov ne bom mogel plačat z bančno kartico.
Belgija je precej zanikrna dežela, kjer popolnoma ne funkcionira prav nič, zato sem na pošti pričakoval najslabše. Najprej me je presenetilo, da imajo izredno malo poslovalnic. V ožjem središču Hasselta je samo ena in še ta se odpre šele ob devetih zjutraj, tako da sem jo poiskal v Antwerpnu.
Doživel sem popoln kulturni šok.
V velikem, svetlem prostoru je vzdušje na nek način pomirjujoče, podobno kot v bankah, in jasno je, da ljudje tja pridejo samo in izključno po poštnih opravkih. Stranke sproščeno posedajo, nekateri izpolnjujejo obrazce. Pošta prodaja izključno to, kar na pošti potrebujete, na primer kuverte in škatle, ki so na voljo samopostrežno. Mislim, da je odprtih devet okenc za sprejem in oddajo pošiljk, stranke se kliče po številkah in na okenca prihajajo pripravljeni, z ustreznim obrazcem, brez neumnih vprašanj in brez želje po kramljanju o vremenu in zdravju.
Postopek je hiter, razen, če se ne pojavi čudak iz vzhodne Evrope, ki bi rad iz Belgije, kjer nima prijavljenega naslova, poslal pošiljko v Slovenijo … na svoj lasten naslov. Zaplet uradnika zmede le za nekaj sekund, potem pa v perfektni angleščini svetuje, kako zadevo rešiti, ob tem pa ima celo izvrsten smisel za humor, ob katerem se človeku zazdi, da nima opravka s popolnim bebcem, ki na pošti z grozljivim odporom do dela in do strank službuje samo zato, ker nima boljše možnosti.
Zdaj pa to primerjajte s Pošto Slovenije.
Sploh si nočem predstavljat kaj bi bilo, če bi bil tujec in nočem si niti predstavljati reakcije, če bi hotel tujec brez prebivališča v Sloveniji paket poslat samemu sebi. Ampak če bi bil Slovenec, bi se najprej prerinil mimo vrste in uslužbenko prosil, če lahko priskrbi največjo škatlo, kajti v poslovalnicah Pošte Slovenije lahko samopostrežno kupite skoraj karkoli, razen prekletih kuvert in škatel. Potem bi uslužbenko prepričeval, da rabim največjo škatlo, ne največje kuverte. Kasneje bi se z zapakirano pošiljko postavil v vrsto, za katero bi se zdelo, da bo najhitrejša. Če bi bil sistem slučajno organiziran po principu ene vrste za vse, pa bi moral ljudem razlagat, da velja ena vrsta za vse in gledali bi me tako zabito, da bi se mi zasmilili v dno duše. Potem bi nameraval 35 evrov plačat z bančno kartico, ampak, oh, to pa ne gre, gospod. Kako da ne? »Nimamo kartic, bankomat je samo petsto metrov stran.«
Zato, da bi lahko Slovenijo realno pozicionirali na premico razvitosti, svetujem, da med dopustom skočite še na pošto v Tuniziji, kjer boste videli, da smo bliže Afriki kot razvitemu zahodu. Zdaj se spomnim, in to me precej zabava, da so nas tudi na tamkajšnji pošti klicali po številkah. Preden bo to uvedla Pošta Slovenije, bomo verjetno še nekajkrat dokapitalizirali državna podjetja.
25 Komentarjev
Pošta je organizacija brez primere. To je enostavno tolpa neorganiziranih, zdolgočasenih in depresivnih babuskur, ki od tebe zahtevajo “datum z besedo” za eno pofukano brezvezno priporočeno pismo. Pa še jebeni loto lahko vplačaš. Da se ti direkt odfuka.
Haha, točno! Datum z besedo.
Zadnje čase imam več opravka s pošto in po mojih izkušnjah je tako: fantje, ki po terenu razvažajo in prevzemajo pošto za pravne osebe, so carji. Nikoli nobenih komplikacij, vse se da zmeniti z njimi, skoraj vedno dobre volje. Čisto nasprotje so “uradniki” za okenci. Z njimi se ne da zmeniti nič. Trši od betonske stene. Bolj birokratski od najbolj birokratskega javnega uslužbenca. Bolj počasni od najpočasnejše blagajničarke v Mercatorju.
In zakaj pri svetem kurtzu Pošta Slovenije leta 2015 še vse dela s papirjem, kot pred 50 leti. V bistvu je še huje. Takrat so delali samo s papirjem, danes pa mora izdajo paketa zabeležiti najprej v računalniku, potem pa še ročno v tisti sprintani poštarski knjižici. Medtem ko imajo DHL, UPS, in kar je podobnih, že vsi wireless ročne terminale, kjer dvakrat klikne, poskenira kodo na paketu in je to-to. Da je bizarnost še večja, pošta pri nas razvaža tudi za UPS. Takrat imajo seveda s seboj UPS-ove ročne terminale. Ko pa razvažajo “svoje”, strašijo s papirji, kuliji in “datumom z besedo”.
Pazi to: kot pogodbenik s poštno knjigo oddaš priporočeno pismo. Najprej skenirajo črtno kodo na knjigi, da ugotovijo uporabnika. Nato stehtajo pismo, sprintajo tri nalepke in z igličnim tiskalnikom natisnejo potrdilo na A4 nerecikliran papir. Na koncu uradnik udari še dve štampiljki v knjigo. Posledica je, da imam v pisarni v enem tednu cel kup papirja in zelo slab pregled nad stanjem dostave pošiljk. Ko jih vprašam, če ne bi bilo ceneje in hitreje, da bi mi potrdila poslali po mejlu ali bi se beležila na nek poštni račun, me gledajo debelo. Za racionalizacijo še niso slišali.
tole sem ti pozabila povedat za pošto https://combo.bpost.be/fr/shops/list?sort_by=weight
kombinirano dostavo imajo za shopping…iz vseh teh trgovin, plača se seveda s katerokoli kartico tega sveta, dostavljajo pa od 18-21h 😀
Haha, ravno zadnjic sem se spomnila na “datum z besedo”, ko sem se na posti v Avstriji ob prevzemu priporocene posiljke podpisovala na elektronsko tablico.
@Alec: Kot štuident sem nekaj časa razvažal pakete pravnim osebam in po mojem sem bil kar normalen, vljuden in dobrovoljen poštar. Drugače je s tepcem, ki pakete dostavlja meni. Zadnjič sem ga sicer po mojem prevzgojil. Še preden sem prišel na vhod, je že s hrbtom proti vratom vlekel cigareto, drobiža ni imel, na kar se je odzoval z “boš pa na pošto prišel iskat”. Dejansko bi se odpeljal, če ne bi začel grozit, nakar sem šel sam v bife, zmenjal denar in mu plačal, kaj vem, 32,56 evra točno.
Ročni terminali? Ne, pričakuje se, da imam doma menjalnino.
@Samo: Tiste knjižice so neverjetne. A ti veš kaj smo delali na poštnem centru na Dolgem mostu? V nek blokec smo vpisovali poštne številke naslovnikov paketov. Samo to. Še vedno mi ni jasno zakaj.
@Katarina: Uh, pravkar sem dobil poslovno idejo
@Nataša: SI predstavljaš, d abi to uvedli pri nas? Navsezadnje bi verjetno trajalo dlje … sploh zato, ker bi se morala verjetno podpisat še na papir. In napisat datum z besedo
Tole si videl: https://www.facebook.com/postaslovenije/posts/826328354103692
In odgovor pošte: http://www.zurnal24.si/posta-slovenije-je-le-trinajst-posiljk-opravilo-uspesno-clanek-250839
Absurd je, da na naši pošti (Brdo) lahko kupiš vse od čajev do parfumov, po A3 kuverte moraš pa v mesto.
Ta primer poznam, odgovor PS pa je običajno PR nabijanje, ki sploh ni vredno objave v mediju.
Ko jaz nekoč nisem dobil 50-kilogramnske pošiljke, je bil najprej razlog v tem, da zato, ker me ni bilo doma. Ampak sem bil. Poleg tega sem jih opozoril, da bi moral v vsakem primeru dobiti potrdilo o prejemu, ampak ga nisem. Zdaj naj bi bil razlog to, da nimam nabiralnika oz. da na nabiralniku ni zapisanega naslova. Ob tem idiotizmu sem bil strašno vesel, da sem se s kretenom na pritožbah pogovarjal po telefonu, sicer bi lahko skočil vanj. Že sedem let torej dobivam navadna pisma, ne pa tudi 50-kilogranmskega paketa.
Ko sem to razložil, so odgovorili, da je to vendar nemogoče. Da tako rekoč lažem. Žalitev par excellence!
Navsezadnje so paket našli na pošti, a ga seveda nisem želel prevzeti – pa saj ga tudi nisem mogel. Prodajalec mi je poslal novega, ki je tokrat prispel, pripeljal pa mi ga je neki Albanec, ki ni znal slovensko in sploh ne dela za pošto. Da, PS namreč ousourca paketno dostavo! Proti temu sicer ne bi imel nič, če bi seveda funkcioniralo.
Ob tem incidentu je prodajalec zamenjal ponudnika dostave. Manj denarja za pošto – dražje storitve za uporabnike. Firma pač mora nekako preživet. Že komaj čakam kako se bo zapletlo s tem paketom, ki sem ga poslal iz Belgije.
@matej….bom procente pobirala 😀
Saj ti je jasno, da to pri nas ne more uspeti?
Ta slovenska bolezen križanja bo meni požrla živce. V trgovini se plačuje položnice, na petrolu loto, v trafiki kupiš šolske potrebščine, na pošti pa sveče za grob in bobi palčke… včasih bi šel po kako malenkost od špecerije, pa sploh ne vem več kam.
Počakam še, da v lokalni pekarni začnejo prodajat vitrex, potem pa se odselim nekam v Kočevski rog….
@matej… ja, to je jasno, gre za vprašanje “cene” prostega časa….tega koncepta slovenija ne šteka…
Ker živim0 precej oddaljeno od javnih skladišč in drugih podobnih ustanov, večinoma nakupujemo preko spleta. Če bi bilo možna dostava še “špecerije”, bi najbrž poklikala še za to … Ampak le, če bi mi zagotovili, da dostavo opravi “naš” poštar. Po nekem čudnem sistemu jih namreč “rotirajo” – vsak mesec ali dva jim malo menjajo rajone … Ampak kar se nam dogaja, ko našega poštarja nadomešča neki drugi, je pač nepredstavljivo …
Zadnjič me je namreč spraševal po sorodstvenem razmerju do naslovnika paketa. In pazi – to naj bi tudi napisala na tisti njihov pildek, kamor podpišeš prevzem paketa in kjer so navedeni tudi drugi (ta pač ni bil na moje ime, ampak na partnerjev). Nova interna pravila!? Čakaj malo – kaj pa jih to briga!?
Najprej sem bila čisto frapirana, nekaj zamomljala o zunajzakonski zvezi, potem pač povedala, da jih to ne zanima in da tega že ne bom pisala na listek. Varstvo osebnih podatkov in to (dejansko lahko vidiš kaj in za koliko je kdo od sosedov kupil in v kakšnem sorodstvenem razmerju je tisti, ki je to prevzel). Ampak ne, tip je vztrajal, da to se mora, da moram mu to napisat – šele ko sem čisto znorela, naj mi vrne denar, s katerim sem mu paket že plačala ter napiše listek ter da bomo se pač zapeljali na več km oddaljeno pošto in sami kasneje prevzeli paket, je z muko sam dopisal sorodstveno razmerje.
Sem upala, da bo s tem zgodba zaključena, ampak tip še kar vztraja (samo on, noben drug poštar ali dostavljalec!?). Še enkrat – zakaj kogarkoli na pošti zanima, v kakšnem sorodstvenem razmerju sem od naslovnika paketa!? Tako pač z njim komunicira izključno tašča – jaz mu že vnaprej povem, da naj pač napiše listek ter da ga to, ali sem poročena ali ne, nič ne briga (dotični gospod menda sedi v prvi vrsti pri maši vsako nedeljo ter milo rečeno velja za precej firbčnega in klepetavega – tako so mi vsaj povedali).
@Krek: Mogoče je to posledica tega slovenskega mnenja, da vsi znamo vse. Vsi znajo biti novinarji, vsi obvladajo delo skladiščnikov ali menedžerjev in vsi znajo prodajat očala z dioptrijo. Rezultat je seveda skrajni amaterizem, ker v rensici nihče ne zna – dobro – ničesar.
@Špela K.: Neverjetno! Zaradi tega bi se morala obvezno pritožit. Sam bi si pa, ko bi do zapleta prišlo, sorodstveno razmerje preprosto izmislil. Paket je za sestro? Torej sem vnuk. Za brata? Torej sem njegov mož.
Se nekaj glede avstrijskih post… tukaj imajo v manjskih krajih postne filiale, ki jih vodijo t.i. pogodbeniki. Sem ze dozivela, da sem stopila v eno taksnih in mislila, da sem prisla k svoji stari mami v dnevno sobo… ampak me je potem za pultom postregla izkusena sefica in mi na koncu se prodala znamke v obliki “Dirndla” (simpaticno).
V vecjih krajih pa dobim, ko vstopim v posto obcutek, da so dejansko pred casom ali si vsaj trudijo biti (oziroma bolje receno, da sem jaz za casom, saj vendar prihajam iz druge stani Alp). 24h na dan lahko clovek sam preko avtomata kupi znamke, sam odposlje in prejme paket in pazi: tudi priporoceno!, placa poloznice in dvigne denar na bankomatu, zravne pa sem popije kavo iz kavomata (lahko, da sem sem se na kaj pozabila). Ko sem prvic odposiljala paket preko avtomata me je dejansko kar nazaj odpihnilo od postne modernizacije
Zaenkrat ni bilo težav z našim na dom poštarjem, drugače pa je z okencem. Tam so ti pred leti dali tudi pošto od moža, zdaj pa brez pooblastila ne gre. Na srečo je pooblastilo na obvestilu o pošiljki…greš ven iz pošte, izpolniš in prideš nazaj…
Sem pa imela izkušnjo s pošto v Ameriki letos. Ja, tam brez naslova tudi ne gre,sva napisala kar od enega kolega, potem sva zalepila z napačnim selotejpom…en rdeč, drug moder, pa ne vem kaj je pol še bilo. Vsaj kar se vrst tiče, so pa profiji 😉
Aja, drgač pa pošta v Ameriki k pajzl, poštarce za steklom, rešetkami, ene prijazne, ena bejž stran, sposobnost pa brez komentarja, plačaš pa lahko s katerokoli kartico :))
Evo, še jaz imam eno štorijo s pošto (no, imam jih več), in sicer s poštarjem, ki dostavlja pakete. V bloku imame tiste nabiralnike, ki jih je po pet skupaj v vrsti in imajo skupna vrata, ki jih lahko odpre samo poštar s svojim ključem. Se pravi vsak nabiralnik ima svoja vratca, poštar pa lahko s svojim ključem odpre celo prvo stranico za po pet nabiralnikov naenkrat. No, in dobim paketek, ki je bil na milimeter toliko velik, da je ravno še šel v nabiralnik. Vendar ne skozi tamala vratca, ker so malo ožja od samega nabiralnika! Poštar je pameten in se znajde tako, da enostavno odklene glavna vrata od celotne šarže in paket porine noter, jaz pa ga potem skozi mala vratca seveda nisem dobil več ven. Idiot, drugega ne moreš reči.
@ Miran – pišuka, ušlo mi je od smeha
@ Špela K. dejansko imajo poštarji taka navodila. Zdaj, a je zadaj kakšen zakon, ali je to zrastlo na poštem zeljniku, nimam pojma. V obeh primerih je absurdno. Gre pa takole, ko pozvonijo lahko vsakomur, ki jim pride odpret izročijo priporočeno pošiljko (neuradno, se pravi tisto z belim listkom) oz. paket, morajo pa zraven zapisati v kakšnem razmerju je tisti, ki pošiljko prevzame z dejanskim naslovnikom (in seveda ne preverjajo). Ko pa greš s tistim belim listkom na pošto, pa potrebuješ pooblastilo od naslovnika, ki ga seveda lahko spiše kdorkoli. Totalno brezveze, ker dejansko lahko marsikdo pobere tvojo pošiljko brez tvoje vednosti..
In ne moreš preprečiti, če živiš v več stanovanjski hiši, da ti recimo starši ali pa kdorkoli drug ne sprejema tvoje pošte. Vsak, ki pride odpret vrata, lahko prevzame tvojo pošiljko, če se podpiše v tisto knjigo. Niti urgiranje na pošti, da zahtevaš, da pošiljke lahko prevzameš samo osebno, ne gre.
V Pragi priporočam obisk glavne poštne poslovalnice.
http://img00.deviantart.net/610e/i/2011/282/6/1/prague___main_post_office_by_pingallery-d4ca2ef.jpg
Zen.
@Jojo: Ne vem sicer kakšna je kakovost storitve, ampak … najbolj smešno je, da se slovenski narod norčuje iz Čehov. Pa so oni začeli iz bistveno nižjega izhodišča.
Da se narodi norčujemo drug z drugega, se mi dejansko ne zdi slabo, nasprotno pa podcenjevanje kaže samo na omejenost duha.
Storitev je zelo podobna belgijski, pri vhodu dobiš listek, počakaš da se na okencu prižge tvoja številka, medtem pa lahko opazuješ prekrasno poslikano pročelje. Edino angleščina je slabša kot v Belgiji.
Drugače se kar strinjam z nekim Filmoljubovim komentarjem, da se pri nas nič ne spremeni, ker je kritična masa premajhna za karkoli. Zdi se mi, da se je delež razmišljujočih, odprtih, mogoče malo svetovljanskih ljudi, v zadnjih 25 letih kvečjemu zmanjšal. Tako je razlika med Duplekom in Ljubljano dejansko manjša kot se mogoče zdi.
@Jojo: Morda se je zmanjšal, morda … moraš pa vedet, da so vsi pametni odšli