Noč v Ljubljani skoraj ne more biti nič drugega kot popolna polomija in včeraj sem ugotovil, da to velja tudi za petke. Ljubljanski festival piva, kjer smo bili točno pet minut in nismo spili niti enega piva, smo si pa zasvinjali čevlje, si zasluži poseben prispevek, tako kot tudi lokali, kjer znajo za pivo zaračunat pet evrov, ne znajo ga pa postreči v pripadajočem kozarcu. O tem sem že pisal, ampak če so ljudje zadovoljni s tem, da jih imajo za norca po sili razmer v strežbi zaposleni študenti, ki mislijo, da je rose mešanica belega in rdečega vina, in s tem, da pivo degustirajo v ogromni luži blata, drugače pač ne more biti.
Mačka sem zdravil v domačem bifeju ob s konjakom popravljeni kavi, kar se je – ob velikem kozarcu vode – že večkrat izkazalo za eno najboljših rešitev začetka novega dne po prekrokani noči. Če prav vem, naj bi caffe coretto stregli z grapo ali sambuco, ampak v naših bifejih sta tropinovec in janež redka dobrina, po pravici povedano pa mi konjak tudi bolj paše.
2 komentarja
Tako smo namocli prijatelja iz Ljubljane, ki ne zna italijansko in ne pije alkohola. V druzbi smo bli bolj razpolozeni in narocili omenjeno kavo. Ker mu je bilo nerodno in ni razumel kaj smo narocili (in tudi ni vprasal kaj to je), je rekel da bo enako.. je bla kr zabavna reakcija, ko je srknil na polno v pricakovanju dobre italijanske kave 🙂
No, saj je bila dobra italijanska kava 😉