Pomočnik: vzponi in padci poklicnega kolesarja

Kolesarstvo opisujemo kot epski šport in kolesarje kot športnike s skoraj nadnaravnimi sposobnostmi, ki so se pripravljeni pretrgati na dvoje v vseh vremenskih razmerah in so ob tem v zameno za zmago vodje moštva gentlemansko pripravljeni pozabiti na svoj lasten uspeh. Tako je kolesarje opisoval tudi Max Leonard v Rdeča laterni, knjigi, o kateri sem pred časom napisal, da »razkriva, da v kolesarstvu ni pomembna samo zmaga, ampak da obstajajo kolesarji, ki se jasno zavedajo svojih omejitev, zato brez zadržkov sprejmejo vlogo večnih zvestih pomočnikov in tako ostanejo v pelotonu – ali seveda daleč za njim – največje kolesarske dirke na svetu.« Pomočnik ali domestique, kar je francoska beseda za služabnika, je nepogrešljiv člen v verigi kolesarskega moštva, zato je v kolesarskem svetu zelo cenjen in tudi dobro plačan. Toda kakšno je zakulisje te službe in kolesarskega športa nasploh?

Iskren, a šokanten odgovor na to vprašanje nam podaja avtobiografija Charlyja Wegeliusa, enega najboljših pomočnikov v turbulentnem prvem desetletju tega tisočletja, ki jo je napisal v soavtorstvu s Tomom Southamom, nekdanjim kolesarskim profesionalcem in reprezentantom Velike Britanije, danes priznanim kolesarskim novinarjem.

Charly Wegelius se je med profesionalne kolesarje prebil v obdobju, ko je bil to v Veliki Britaniji, domovini njegove matere marginalen, na Finskem, kje je živel njegov oče, pa povsem neznan šport. Med najboljše je prikolesaril po precej bolj ozki poti kot denimo Italijani, ki jih opiše kot »razvajene pamže, ki so požrli vso pamet tega sveta«. Mama ga je kot sedemnajstletnika odpeljala na južno stran Rokavskega preliva in odtlej je bil prepuščen samemu sebi v svetu, ki ga sploh ni razumel: niti Francije niti kolesarstva samega. Uspelo mu je z dobro mero trme, veselja do tega športa in prilagodljivosti.

Ob spoznanju, da se slabo znajde pod težo odgovornosti vodje ekipe – pa ne zato, ker tega ne bi bil sposoben fizično, ga ni zapustila zmagovalna miselnost: »Še vedno sem hotel dati vse od sebe per vincere ((Za zmago.), vendar nisem hotel biti tisti, ki mora zmagovati.« Zmagovalno miselnost je ohranil tudi na najnižji točki v svoji karieri, ko je za 25 tisoč evrov vozil za eno tistih italijanskih ekip, o katerih zapiše, da so »bolj kot profesionalnemu športnemu moštvu podobne trgovini z rabljenimi avtomobili«. Zgodilo se mu je, kar se zgodi mnogim v normalnih službah: »Začel sem rutinsko opravljati svoje delo. To je bil nevaren pristop, in če ga ne bi spremenil, bi do konca kariere za svoj trud dobival minimalno plačo.«

Rutino je premagal. Postal je najboljši. Postal je cenjen v pelotonu. In takrat je doživel katarzo.

Pomočnik nas nauči, da je kolesarstvo trdo garanje: »Ljudje se pogosto čudijo, ko kolesarji kljub strahovitim poškodbam nadaljujejo tekmovanje, in mislijo, da so tekmovalci žilavi. Ni res, da so še posebej jekleni; preprosto nimajo izbire.« Nauči nas tudi, da pomočniki niso le dobri fantje: »Mediji slikajo napačno sliko, ko pomočnike grobo opisujejo kot dobre fante, ki delajo dobra dela. Pomočniki niso zgolj dobrosrčneži, ki bi le radi pomagali drugim. Pravi pomočniki so plačani morilci. Kar počnejo, počnejo zato, ker so profesionalci.« Kolesarstva ne olepšuje: »Zunanji opazovalci so prepričani, da so kolesarji ultramotivirana bitja, ki vse načrtujejo do absurdnih podrobnosti in verjamejo v bedarije o »vrhunski človeški pripravljenosti«, v resnici pa te večino časa motivira največje sranje, na primer dejstvo, da te je sram popustiti med nalivom, ker veš, kako se boš počutil v ponedeljek zjutraj, če ne boš opravil svojega dela.«

Njegova resnica bo marsikoga zjezila in ne bo mogel razumeti, zakaj se sploh pritožuje. Je kolesar od doma odsoten več kot tovornjakar? Ali zasluži manj? Spi v slabših hotelih? Ga šefi bolj zajebavajo? Mar se tovornjakar ne sooča z zdravstvenimi posledicami zaradi svojega dela?

Toda dejstvo je, da kolesarstvo ni velika družina srečnih profesionalcev, ampak neizprosen posel, v katerem mnogi izgorevajo in izgorijo. Je Wegelius vso svojo kariero gojil kompleks manjvrednosti sedemnajstletnega fanta, za katerega se v Franciji niso zmenili ne moštveni kolegi ne vodstvo? Ko je bilo leta 2009 za njim že devet tritedenskih dirk in bleščeča kariera pomočnika, ga je ob besedah Pabla Lastrasa najbolj ganilo spoznanje, o katerem zapiše: »Iz kolesarja, ki je na Vuelti obupano iskal Erika Zabla, da bi vedel, kdaj lahko odneha, sem se prelevil v tistega v glavnini, po katerem se ravnajo. Bil je pomemben trenutek. Prislužil sem si spoštovanje.«

A to je po svoje razumljivo. Vse življenje je kot kolesar iz nerazvite Velike Britanije gojil, kot zapiše, podložniško identiteto, ter iskal potrditev in spoštovanje, vse življenje se je prilagajal in se smejal butastim štosom italijanskih kolesarjev, ob tem pa pozabil na svoje življenje in samospoštovanje. O tem piše brez zadržkov, jasno prizna svoje napake, ne ogne se niti dopingu, a o njem piše kot o nečem normalnem – kar je tedaj v resnici bil tudi za tiste, ki se niso dopingirali.

Pomočnik je tako sočna kolesarska izpoved, ki ji moremo verjeti bolj, kot avtobiografijam prvakov. Tudi zato, ker so nam pomočniki bližje kot prvaki. Ob tem se na dušek naučimo marsikaj o kolesarstvu pa tudi o življenju in o tem, kaj je zares pomembno. To ni nujno dobro plačana služba. Tudi ne kolesarstvo. Pomembno je ravnovesje.

Pomočnik: vzponi in padci poklicnega kolesarja
Avtor: Charly Wegelius in Tom Southam
Naslov izvirnika: Domestique: The True Life Ups and Downs of a Tour Cyclist
Založba: Aktivni mediji d.o.o., 2016
Mehka vezava, 300 str.
Cena: 25 EUR