Počutil sem se kot drvar

To je pravzaprav neverjetno, saj nimam pojma o sečnji, žago pa sem nazadnje v rokah držal kakšnih 5 let nazaj. Skratka, v gozdu počnem raje vse kaj drugega, kot drvarim. Kako bi se torej počutil kot drvar?

Nisem umetniška duša. Čeprav z veseljem zaidem v gledališče, rad prisluhnem tudi klasični glasbi, se udeležim koncerta ali preberem dobro knjigo, lirike ne razumem, pa pika. Enostavno mi ni jasno, kako tip raje jamra, kot da bi ukrepal. S tem seveda ne omalovažujem dela umetnikov in se zavedam njihove pomembnosti za duhovno in intelektualno zdravje družbe. Stvar enostavno rešim tako, da ne hodim na literarne večere in pustim umetnike pri miru. Do včeraj …

Boljša polovica me je zvlekla v kavarno Kinodvora na literarni večer z naslovom Nochas de Bohemia v organizaciji Instituto Cervantes, če sem seveda prav razumel. Kasneje se ni izkazalo samo, da je prireditev nosila ime kar bohemski večer, pač pa tudi, da je v celoti, z uvodom vred, potekala v španščini. Buenos dias, gracias, por favor, buenas nochas … in seveda cerveza, ob čemer s prsti pokažem, koliko bi jih rad naročil. To je vse, kar se zdaj spomnim po špansko.

Tam sva bila pravzaprav izključno zaradi nastopa kantavtorice Silvie Penide, ki je, če sem v svoji drvarskosti in ob slabem razumevanju španščine prav razumel, povezovala program s svojo glasbo z naslovom La Pasion. Žal, a čisto meni podobno, sem doma pozabil fotoaparat, čeprav sem si ga pripravil tako, da bi se moral ob odhodu iz hiše praktično spotakniti čezenj. Slikic zato ni.

Silvia Penide mi je bila všeč, čeprav na njen koncert ne bi zašel na lastno iniciativo. Dejstvo je, da punca v glasbi uživa, kar mi je najbolj všeč. Bralci svoje lastne poezije so bili menda tako Španci, kot tudi naši zemljaki, bržkone študentje španščine. Razen ene mlade dame, ki je bila baje Slovenka, me niso navdušili, ker so delovali nekako … zdolgočaseno … no, mogoče taki pač so. Konec koncev, kdo sem, drvar, ne morem soditi poezije, pa še razumel jih nisem. Dlje ko sem bil tam, bolj mi je bilo všeč, počasi sem se umiril, poslušal ritem španske govorjene besede in vmesno Silviino petje, žal pa se mi med vso gnečo ni ljubilo po pivo. Odšla sva še pred koncem, ker morajo delovni ljudje pač zgodaj spat. Pravzaprav škoda, če zdaj pomislim.

Seveda ne morem mimo obiskovalcev … že skozi okno sem videl, kako bo. Nič nimam proti njim, a ženske, ki imajo oblečene hlače + kiklo, na glavi pa ruto, me navdajajo z grozo, da bo v prostoru zakajeno na polno. Enako velja za prostore, v katerih je bradatih več kot 75 % tipov. Je tudi bilo zakajeno. Ni mi jasno, zakaj imajo vsi bohemi (poleg njih še važne babnice) prav poseben način držanja čika. Ne držijo ga pred seboj, ampak s pokrčeno roko nekje v višini svoje glave. Če sediš za takim tipom, od dima ne vidiš praktično ničesar, pa tudi občutek v pljučih je tak, kot da bi sam kadil. Ne vem, morda mislijo, da tako bolj fino izpadejo. Sicer pa, fajn vzdušje, fajn ljudje, nihče ni težil, za spremembo tudi jaz ne.

Na poti do avta me je presenetil še tip, ki je z avtom (nekaj novejšega, ni bila gara), med vzvratno vožnjo mirno odrival kontejner. Ker sem se smejal, mi je skozi odprto okno razložil, da je to pač najlažji način za obračanje in da je smetnjak itak prazen in lahek. Všeč so mi take male iznajdljivosti.