Po Prlekiji in Slovenskih goricah

Delo sem poslal k vragu in zadnji dan dopusta na mariborskem vikendu zajahal Specializeda že zjutraj. Nekoliko me je skrbelo, kako se bo starikavo telo odzivalo po relativno hitri in dolgi vožnji z Robijem prejšnjega dne, toda glede na to, da sem pred tem v treh dneh odpeljal vsega en krajši krog in še tega bolj lagodno, so se noge vrtele kot dobro naoljen mlinček in še pred Šentiljem mi je bilo jasno, da bo solidno letelo tudi čez vinske gorice v Prlekiji in Slovenskih goricah.

Ampak za začetek sem noge zvrtel po kolesarski poti ob Muri, ki ravno med Šentiljem in Cmurekom poteka relativno daleč od reke, po izvrstno označenem labirintu asfaltiranih poljskih cestic. Veselja ne pokvari niti krajši makadamski odsek, ki je precej bolj gladek od večine slovenskih cest. Bolj moteče je vijuganje med križišči. Kolesarska pot ob Muri je nadvse simpatična za trekingaše, manj pa za entuziaste, ki  imajo pri povprečni hitrosti čez 30 km/h povprečni srčni utrip 110 udarcev na minuto in se jim na tak dan ne ljubi ustavljati na, zaradi že visoko razraščene turščice nepreglednih križiščih.

Če bi imeli take kolesarske steze v Sloveniji, bi zaradi varnostnega vidika vseeno ostal na njej, tako pa sem v Cmureku raje zavil na glavno cesto, kjer mi v dvajsetih kilometrih ni potrobil ali me tesno prehitel niti eden. Prejšnji dan sva z Robijem kolesarila skozi Poljčane, ki po svoje precej spominja na Cmurek – razen tako očitne razlike v standardu, da boli glava in se dviguje želodec. Eno je v razviti svet prileteti ali se pripeljati po avtocesti, povsem drugačen pa je šok ob prečkanju meje na kolesarskem sedežu, ki omogoča zaznavanja bede z vsemi čutili. Rekel bi, da je enak kvečjemu vonj.

A Prlekija me vseeno vedno preseneti, ne samo zaradi umirjenega ozračja, ampak tudi zaradi urejenosti. Na kolesarske steze, ki bi kolesarjem omogočale užitek, lahko na delu poti od Gornje Radgone do Stare Nove vasi kar pozabite, precej bolj simpatično pa je poganjanje po lokalnih cestah skozi Veržej in Banovce. V eni izmed tamkajšnjih krčem so že pred poldnevom kar zavzeto in z občutkom vlekli meh, a se mi ni ljubilo ustaviti do Ljutomera, kjer sem imel že kar suha usta, tam sem bil okrog poldneva.

Pravzaprav me je mikalo, da bi po vaških cestah potegnil do Razkrižja, a sem čas raje koristno porabil na klancih med vinskimi trtami, ki dajejo po dolžini in naklonini vtis izzivov v Ardenih in so ravno pravšnji za mojo konstitucijo in fiziološke sposobnosti, ki ne omogočajo več kot nekaj minut hitre vožnje. Sveti klanec na Jeruzalem …

Ja, res je, bel trak je samo za profesionalce!

Sredi vinskih goric lahko v zidanici Malek kokto naroči samo kolesar.

Kraje med Ljutomerom in Ormožem poznam kar dobro in miže bi našel tudi k Tramšku v Žerovincih. Prav tam pa sem zavil na zahod, v neznano, kjer sem se orientiral bolj ali manj po položaju sonca. Koračice, Sveti Tomaž, Savci, Polenci, Bodkovci … kar nenavadni kraji, to je treba reči. Vedel sem samo, da hočem na Staro Goro, kjer stoji še zadnji vetrni mlin v Slovenskih goricah – nekoč naj bi jih bilo med Muro in Dravo štirideset – in verjetno tudi v Sloveniji. Pravzaprav je tudi ta kopija Bečevega mlina, ki je nedaleč stran mlel do pred šestdesetimi leti. Lahko si mislite, da so to kar vetrovni konci.

Po spustu ob Blaguško jezero sem zavil levo in presenečeno ugotovil, da se cesta v Cerkvenjak kar resno vzpenja, takole, za kakšnih 120 metrov, seveda v peklenski vročini, ki me je najprej pognala na britof, kjer pa nisem našel pipe, tako da sem moral Mercator, kjer pa je osebje k sreči precej bolj prijetno kot v ljubljanskih obratih.

Pot sem logično nadaljeval proti Lenartu, z morda manj logičnim ovinkom čez Sveto Trojico, ne zaradi romarskih vzgibov, ampak zato, da je zapeklo v stegnih.

Pri Zavrhu, kjer med drugim stoji tudi razgledni stolp, sem imel pred leti krasen intervju z Maistrovo Katico, tedaj 90-letnico, ki jo je brati učil sam Rudolf Maister. Tedaj smo se ga – seveda ne z njo – kar dobro nalizali pri Radovanu Šumanu, tokrat pa za take lumparije nisem imel časa. Skozi Spodnjo Voličino, ki je, zanimivo, na višji legi kot Zgornja Voličina, sem opravil še z zadnjim resnim klancem in kosti dobro pretresel na spustu v Spodnji Duplek, potem pa po že znani poti nazaj v Greenwich.

To bi bila kar lepa, tudi za resno dirkanje primerna 180-kilometrska etapa z osmimi kategoriziranimi vzponi. Rekel bi, da je bilo kakšnih 1600 metrov višinske razlike. Da mi je to vzelo le dobrih pet ur in pol časa, je nakazovalo kar korektno formo … no, naslednji dan je šlo pa vse v franže.

Trasa: Maribor–Šentilj–Cmurek–Gosdorf–Gornja Radgona–Radenci–Veržej–Banovci–Šalinci–Ljutomer–Jeruzalem–Svetinje–Ivanjkovci–Stara Cesta–Sveti Tomaž–Polenšak–Senčak–Stara Gora–Cerkvenjak–Zgornja Senarska–Sv. Trojica v Slovenskih Goricah–Lenart–Spodnja Voličina–Dolge Njive–Spodnji Duplek–Maribor