Planinci

Tokrat sva šla z Bibo na Krim iz Tomišlja, od koder sva pred leti naskakovala s Kedo in ob ubijalskem tempu podirala rekord za rekordom. Seveda je treba povedat, da me je fant na zadnji strmini vedno razbil kot šolarčka, s čimer mi je verjetno vračal kolesarske poraze med treningi na Korte. Da ne bom ob pogrevanju starih zgodbic, ko sem imel še več las in bistveno manj kilogramov, postal preveč sentimentalen, moram napisat, da se mi ta pot prvič v življenju ni vlekla, čeprav sva z Bibo ubrala penzionističen tempo. Samo izgledala sva bolje, poleg tega sem na vrh po moško napredoval v kratkih rokavih.

Po nekaj manj kot dveh urah pretiranega čvekanja in žgečkanja naju je pred kočo presenetilo število pohodniških palic. Gostje, vsi po vrsti tipični planinci, so bili v tej gneči razmeroma sitni. Oskrbnik jih je obvladoval profesionalno in ko je osiveli pleško težil, da ne dobi čaja, ga je oštir zabil, da je stari v trenutku utihnil: “Gnečo imam, a izgleda, kot da si ga na roke mečem?” Tipičen interier planinske koče še vedno zaokroža koledar z motivi Josipa Broza na desni in fotografija prvega predsednika na levi strani šanka:

Brez interneta ne gre niti v hribih:

Sedla sva poleg prijaznega strica, čaj z rumom je dobro teknil in že sva naročila vsak svojo steklenico piva, ko je vodič izleta ovce počasi steral v dolino. Debele zadnjice so se počasi odzibale nekaj centimetrov od moje glave, kot je v navadi pri takšnih grupnih izletih, pa je nekaj štoserjev ostalo, češ, mi smo deci, enega bomo še spili in jih mimogrede ujeli. Ko je rumenozobi Stane, menda nosi planinsko ime Zobatec, zagledal Bibo, je prišlo do prave male šole o seksu, joških in zakonu, kot da sem jaz dvanajstletni šolarček, ki mora nujno na prvi pogled vedeti, če ženska nosi spodnjice. Ne veste? I, poglejte vendar, če ima prhljaj na čevljih, porkamadona! Samo dobri volji se ima fant zahvaliti, da je ohranil škrbine, po katerih nosi ime, tudi, ko je začel buljiti v joške in razlagati, da mi bo rjuho potegnilo v rit, ko bo vlekla, porkamadona! Asortiman planinskih vicev, zaradi katerih se mi je prenočevanje v planinskih kočah zagabilo že pred slabimi desetimi leti, je bil neverjeten, zato se ne čudim, da je Zobatčeva žena, potem, ko jo je triindvajset let porival, vžgala in speljala, porkamodana!

Pride ženska k spovedi, pa župnika ravno pritisne na potrebo, zato reče mežnarju, naj kar on spove žensko. Mežnar posluša, teta pa pove, da je fafala. Mežnar je v skrbeh, kakšno pokoro naj ji naloži za tak hud greh, pa pokuka iz spovednice in vpraša ministranta: “Mali, kaj da župnik za fafanje?” Ministrant odgovori: “Meni da kokto in sendvič.” Porkamadona!

Ko se je končno speljal, sva naročila nekaj za pod zob in krčmar je bil nemalo navdušen, ker sva počakala, da se je koča spraznila. Zdaj smo lahko v miru klepetali s stricem, ki se še vedno ni sprijaznil, da mu je umrla žena. Na vrhuncu žalostne pripovedi uleti oštir: “Krvavica in pečenica smo rekl, ne, da ne bom spet kaj zajebal!” Ko sva dobila hrano, je stric plačal še eno rundo šnopsa in se komaj skobacal domov.

Ravno sem končeval s krvavico, ko se je zraven usedel veretno najbolj fejst učitelj, takrat še imenovan tovariš, na celi bivši osnovni šoli. Ne samo, da smo ga še kar ubogali, čeprav ni bil težak, ampak vedno znova še zdaj dokazuje, da ni tipičen učitelj, ampak popotnik, avanturist, inteligenten človek odprtega srca. Matematiko me je žal učil samo v osmem razredu, ko smo imeli nivojski pouk, eno od boljših pogruntavščin, ki so jo politikanti sveeda izrabili za politično borbo. Kakorkoli, tip se ni niti malo spremenil, še vedno se me spomni in klepet je bil nadvse prijeten.

V hribe res hodi vse sorte, toda včasih dobim občutek, da je še največ primitivcev. Saj poznate tisto planinsko: nad 1000 metrov ni greh, nad 2000 metrov je pa greh, če ne. Porkamadona!