Človeka, ki je s packanjem začinjeni tek dovolil v Tivoliju in Rožniku, bi morali resno povprašati po duševnem zdravju in ob novici o letošnji ponovitvi tega dogodka me veseli samo zamenjava prizorišča, ki bo tokrat na Kardeljevi ploščadi. Lani je bil Rožnik še lep čas zasvinjan in pri tem mi je malo mar, da so barve ekološko neoporečne ker so me motile z estetskega vidika in vsakič znova me je rožnato grmičevje spomnilo tudi na neizbežno dejstvo, da živimo v svetu, kjer, vsaj na kratek rok, najbolje uspevajo trapaste domislice.
Tek, med katerim udeležence zamažejo s pisanimi barvami, seveda izvorno ni slovenska ideja, ampak so se tega že pred časom spomnili na naprednem zahodu, kjer so razvojno leta pred nami tudi na področju družbenega podebiljevanja. Tako se neznansko trudijo, da bi v maškarado spremenili tudi rekreativni šport. Čeprav se sam ne bi šel tovrstnega ekshibicionizma, nimam nič proti šemam na tekaških maratonih, ki so primarno še vedno predvsem rekreativne športne prireditve, medtem ko je tek barv v prvi vrsti poligon zabave, na katerem se mimogrede še teče … na petkilometrski progi, kar je razdalja, ki zdravemu človeku ne bi smela predstavljati prehudega izziva niti, če je prej spil tri vrčke piva.
Osrednja poanta tega teka je svinjanje, to pa je pravzaprav samo izgovor za nekakšen karneval bolj ali manj trapastega cirkusantstva, kakršen bi še pred dvajsetimi leti zabaval kvečjemu predadolescentne otroke, danes pa so na tem nivoju odrasli ljudje. Argument, da gre za zdravo zabavo, ker prireditev ni tekmovalnega značaja, je seveda popolna neumnost,saj se je mogoče zabavati tudi na tekmovalnih prireditvah, kar dokazujejo tisoči slovenskih rekreativnih športnikov, na primer kolesarki, ki sta Mali maraton Franja prevozili s ponijema – in to kljub temu, da so jima izmerili čas.
Zdravo tekmovalnost v športnem duhu zamenjuje nezdrava tekmovalnost v vsakdanjem življenju, kjer drug drugega žremo z iskanjem kompromisa med najnižjo možno kakovostjo in najvišjo možno ceno, po možnosti za izdelke in storitve, ki jih v resnici ne potrebuje nihče, socialna država pa je pribežališče tistih, ki pač niso zmagovalci. Preživetveni nagon, zapakiran v celofan konkurenčnosti in tekmovalnosti, dovoljuje praktično vse, kar ni izrecno prepovedano, četudi gre za nelegitimne svinjarije, na drugi strani pa mladina ne zna več zdravo tekmovati.
Tako Marko Roblek v kolumni v reviji Tekac.si1 ugotavlja, da se povprečna starost udeležencev slovenskih tekaških prireditev zvišuje praktično premo sorazmerno v odvisnosti od časa – k razmišljanju ga je spodbudil članek v Wall Street Journalu, kjer podobno ugotavljajo na primeru ZDA – in se pri tem hudomušno sprašuje, ali postaja tek geriatrična sprostitev.
Po drugi strani prosperirajo tekaške prireditve, ki niso nič drugega kot dnevne veselice po vzoru nočnih žurov, le z nekoliko drugačnim redosledom nekoliko drugačnih fizičnih aktivnosti, kjer se mladi in manj mladi odrasli pod pretvezo sproščene zabave obnašajo kot pubertetniki.
- Izide v teh dneh. [↩]
8 komentarjev
Tukaj si morda malo dvoličen. Če bi na temu eventu namest teka bil ciklkros in število udeležencev enako sem prepričan, da bi bil naravnost navdušen.
Ciklokros in socasno obmetavanja z barvo? Raje ne drezaj v osir….
Navdušen bi bil, če bi se v Sloveniji zbralo toliko ciklokrosistov. Če bi se pri tem obmetavali z barvo, pa bi se verjetno posmehoval še bolj in takega ciklokrosa ne bi šel gledat niti od daleč.
Ja normalno, da ga ne bi šel gledat. Ti bi vozil :).
Nono, veš kaj, to me pa že malo žali. Če kot reden bralec misliš, da bi se udeležil takšne, do te lepe discipline žaljive prireditve, bom moral očitno o sebi napisati še kaj več.
Se strinjam glede barv in me vseseli da so spremenili traso…Pa da ne bi o tem, da me je prijateljica še prepričevala za udeležbo…DM tek še že (se ne pritožujem nad pogostitvijo, kupm kozmetike, kupončki…Mam za celo leto zaloge sedaj!) Pa veš, da takole, ko tečem svoje kratke 5-10km razdalje res opažam starejše ljudi. Novopečene penziniste, ki imajo sedaj kar naenkra tpreveč časa s katerim ne vedo kam. In eni začnejo teči in se ne ustavijo. Dejansko pri 60+ začnejo teči maratone!
Jaz pa trenutno nimam toliko časa, da bi lahko tekla dolge razdalje. Enostavno je preveč stvari in dejavnosti, ki me veselijo in pač, porazdelim čas malo tej in oni. Kdo ve, mogoče z leti pridem do maratona. Poleg 8h prebitega na šihtu.
Ja, ne morejo več hodit v službo, lahko pa tečejo maratone. Noro.
Ne vem zakaj je treba vsako bedarijo, ki jo zavrnejo na drugih prizoriščih, prestaviti na Kardeljevo ploščad?! In to med tednom! Resda se veliko študentarije obnaša kot da so še vedno v osnovni šoli, ampak za norca nas pa res ni treba imet.