Na pisano veselico, ki naj bi bila nekakšna tekaška prireditev, a gre v resnici za (samo)poniževanje vseh prisotnih bebcev, sem že pozabil, zato si v petek pozno zvečer nisem mogel dobro razložiti nabito polnega avtobusa pijanih mladoletnikov. Na praznik sodobnega kretenizma so me spomnili udeleženci rojstnodnevne zabave, ki se je v precej bolj dostojni maniri odvijala na drugi strani ceste.
Večer tudi tokrat ni minil brez spora z natakarjem. Glede na to, da naj bi šlo za prehranjevalni obrat višjega standarda, na kar ponosno opozarjajo s celo steno fotografij s pohvalami in posvetili uglednih obiskovalcev, sem pričakoval vsaj to, da natakar gostov za njihovimi hrbti ne bo obkladal z žaljivkami in da nas bo vikal … žal so bila moja pričakovanja spet previsoka. Najprej se je zgodilo prvo, potem drugo, in ko sem točaja vljudno opomnil, da bi raje videl, če bi se vikala, se mu je to zdelo nekaj tako tujega, da me je, namesto opravičila, po razlogu za mojo željo spraševal s tako bebavim nasmehom, da me v to luknjo, kjer menda ne znajo poskrbeti niti za ozvočenje, ne bo nikoli več.
Toliko o Glažuti.
Domov grede sem imel okrog enih zjutraj na avtobusni postaji občutek, da sem v norišnici Bakirköy. Po Dunajski cesti so se opotekale pisane kreature, ena izmed njih je v tresavici jokala sedeč na pločniku, drug je histerično vpila na nekoga, ki je omagal, tretjo so prinesli v naročju, pobruhana je bila, brez čevlja na okrvavljeni nogi. Klicali so taksi, čeprav bi bilo primernejše reševalno vozilo. V paniki so se kregali, kdo je kriv za nastalo situacijo. Prišel je moj taksi, nameravali so jo stlačiti na zadnje sedeže, kar je taksist zavrnil. Vprašali so me, če gre lahko z menoj. Rekel sem, da ne. Saj ne da se mi ni zasmilila, ampak bolj se mi je gnusila. Še preden sva lahko speljala, je skušala na vsak način vstopiti precej nasilna mula, ki ji je bilo očitno vseeno, kam se pelje, samo da bi bilo zastonj. Ob tem se ji je zdelo povsem nesprejemljivo, da jo je zavrnil, ne samo taksist, ampak tudi jaz. Rojeni zmagovalci se težko soočijo z zavrnitvijo.
To so trenutki, v katerih se počutiš vrednega še več, kot si v resnici – in se ob tem počutiš slabo.
Taksist je vrtel je tako dober disko funk, da bi ga bil najraje poslal iz Ljubljane v Portorož. Rekel je, da ima 1500 takih komadov in da ne bi zmanjkalo do Dubrovnika. »Kšeft bi bil pa tudi dober.«
2 komentarja
Tikanja tudi jaz ne prenašam pa ne zato ker bi se imel za nekega gospoda, ki ga je treba vikati ampak ker je to primitiven način na katerega postaviti sogovorca že vnaprej v podrejen položaj. In to slovenski način.
Če bi to še toleriral na Balkanu in v Italiji, kjer je to nekaka mediteranska kultura in če pri nas to ni žal ni nič čudnega če te tika nek mulo 18-30 let (ja, tisti rojen zmagovalec) pa se človek vseeno vpraša kam je zašla naša država ko te tikajo npr.: prodajalke v Mercatorju, natakar v restavraciji Kompas shopa na počivališču v Jesenicah pa oskrbnik koče na Dobrči,…
No in ko ti v slednjem primeru še predsednik društva ki ima omenjeno kočo v upravljanju, razloži da naj bi ravno tikanje pomenilo kako zares jim je do gostov, da niso samo številke, (ko je seveda ravno obratno), te seveda prime nekam… Only in Slovenia!
Aja, še nekaj o ‘rojenih zmagovalcih’. Otroka seveda moraš vzgojiti za uspeh in zato da se zna postaviti zase a hkrati seveda ga moraš naučiti, da je za vsak uspeh potrebno delati, se odpovedovati, potrpeti… in ja, da doživljaš tudi neuspehe. Življenje so vzponi in padci!
@Simon: Mislim, da večina teh bebčkov ne tika zato, da bi kogarkoli postavila v podrejen položaj, ampak preprosto zato, ker so neotesani in ker obenem mislijo, da smo vsi isti, tovariši, če hočeš. Pa narediš test … on tika, nazaj ga vikaš … in potem on še naprej tika.
No, ali pa ta … ko ga prosiš, da te vika, mu skozi možgane šine, da si nad njim vzvišen, ker narod, priučen nekakšnega razrednega boja, ki se je v resnici začel žele po letu 1945, ne zna ločiti med vzvišenostjo in vljudnostjo. Vljudnost ni koncept, ki bi našim ljudem nekaj pomenil.