Pippa je doma

V Novem Sadu sem odšteval noči. “Kolikokrat grem še spat?” V ponedeljek ob devetih sva v zanikrnem kafiču pri pijaci še pila turški kofe, ob štirih sem jo že crkljal na Godešiču.

Po videzu je precej podobna Nevi, a je precej večja – danes vaga slabih deset kilogramov.

Karakterno sta si povsem različni. Pippa me je v avtu takoj sprejela za svojega in odtlej me praktično ne spusti izpred oči. Pri Nevi smo imeli ogromne težave z navezavo, Pippa pa mi tesno sledi tudi brez povodca. Razmeroma poslušna je tudi, če so v bližini drugi psi, medtem ko je bila Neva takrat gluha. Je pa Pippa malo manj samozavestna, kar je po svoje čisto v redu. Neva bi se tudi na glavo vrgla v ogenj, Pippa pa pred prvo izkušnjo vsaj približno pomisli, ali je recimo pametno stopit v lift ali skočit na glavo trikrat večjemu psu.

Danes je stara tri mesece!

Težav praktično nimam, a vem, da je prvi teden morda še malo bolj mirna, svoje pa seveda doda tudi pasja vročina.

Prva noč se je začela s pravo malo katastrofo. V boksu je najprej obupano tulila. Potem je utihnila. Potem je zasmrdelo. Vse je posrala in poscala. Lea je spucala, dve deki sta šli takoj v stroj. Potem je spet cvilila in se obupano zaganjala v kletko, dokler je nisem nahrulil. Takrat je odnehala kot bi odrezal in … zaspala. Drugo noč težav ni bilo več in lepo se privaja tudi na boks – še vedno najraje zaspi tako, da se s tačko ali glavo dotika mojega stopala.

Čez dan večinoma spi, s petnajst- ali dvajsetminutnimi odmori za divjanje. Več ne vzdrži, tudi ne sprehoda, daljšega od deset minut. Žre ogromno in ni izbirčna. Že drugi dan sem se losal namakanja briketov, ker mirno požre tudi trde. Jih pa vedno izboljšam z nekaj jogurta, skute, s tuno iz konzerve, korenjem … na zalogi idej imam še jajca, riž, kakšen makaron …

Druga pesem je kakanje. Včeraj zvečer mi je sicer uspelo, da je opravila pred spanjem, ampak prejšnje dni ji ni šlo od riti. Lulala je, za kakanje pa sem jo v sredo prepričeval slabo uro. Prosil, bezljal, jo sprehajal, pustil pri miru … nič. Ko sem se vrnil gor, češ, poskusiva še enkrat čez pol ure … je vse posrala, še preden sem si do konca umil zobe. Ker potem taca po lastnem dreku, si lahko mislite, kakšno je bilo (uspelo ji je celo zasvinjat steno). Doživel sem srednji popizditis. Ko je v četrtek zjutraj naredila isto, je fasala prvo kazen. No, zvečer ji je šlo in sem bil najsrečnejši pasji lastnik na svetu.

Največ težav imam z razno raznimi dobrimi ljudmi. Tipičen problem: ni jim jasno, da je pes nekaj drugega kot otrok, pa še mularijo vzgajajo permisivno, kot da je vsaka kazen zlo. Pes pač ni inteligenten kot otrok in vzgoja temelji samo na dveh postavkah: pohvali (nagradi) in kazni. Kar seveda ne pomeni, da za vsako figo faše po riti. Kazen je tudi kreganje, povzdignjen glas, prekinitev igre.

Včeraj sem recimo izvedel, da je malodane trpinčenje, če psu ne daješ hrane od mize! Potem imaš še ljudi, ki se psu ne znajo prikupit drugače, kot da jim v gobce tlačijo piškote in čokoladne bonbone. Ja, to je res usluga! Malega psa se razvaja z igro in crkljanjem, vse ostalo je škodljivo. Priboljški so pri malih psih namenjeni izključno učenju. Opravi nalogo – dobi priboljšek. Potem imaš še strokovnjake, ki trdijo, da je briketirana hrana škodljiva, češ, kaj pa če bi ti vedno jedel eno in isto suho hrano? Se jim zdi pa čisto normalno, če psu vržeš masten kos svinjine ali najcenejšo konzervo iz Spara. Strokovnjaki all over the place. Po Sloveniji pa kup debelih, zafrustriranih in nevzgojenih psov, kzaradi katerih imamo težave tudi tisti, ki se potrudimo nekaj prebrat in ubogat navodila pravih strokovnjakov.