Piflarček

Služba, ki omogoča preizkušanje vrhunskih koles in opreme, včasih še pred uradno predstavitvijo in včasih na atraktivnih prizoriščih, je za kolesarskega zanesenjaka luksuz, ki pa vendarle ni odvisen samo od nekakšne sreče, kot pogosto slišim. Tudi sam v svoji skromnosti, kolikor je premorem, pogosto pozabim, da je bilo za to treba tudi marsikaj znati, napisati, narediti, prebrati in izvohati. Poleg tega je še tako dobra služba navsezadnje še vedno služba in večino svojega delovnega časa preždim v pisarni, pred računalnikom, vožnja koles pa se bolj ali manj uvršča v kategorijo prosti čas – kar je seveda tudi normalno.

Najboljši del službe je seveda spoznavanje tujih krajev in podobno mislečih, pogosto ali večinoma bolj izkušenih, pametnejših in bolj razgledanih kolegov z vsega sveta. Nazadnje sem tako dobil priložnost za kolesarjenje po ameriških cestah. Po drugi strani je res, da sem v šestih dneh, kolikor sem bil na poti, kolesaril precej manj kot bi doma in res je tudi, da sem spil precej več piva in tekile. K sreči pa so me fotografirali tudi med besnim zapisovanjem. Osebno se sicer nimam za blazno marljivega, kar je verjetno tudi posledica zmerjanja med osnovnim in srednjim šolanjem, ki me je utrdilo v prepričanju, da sem pač lenuh, ampak Lisica je komentirala, da sem v bistvu blazno priden – dokler me stvari seveda zanimajo. V nasprotnem primeru naj bi bil pač nemogoč. Pravi piflarček.

Definitivno pa ne bom več skromen. V svetu bleferjev, ki vse znajo in ki vse znajo najbolje, je to karierni in poslovni samomor, ki me tepe že zadnjih nekaj let.