Zadnjič smo šli iz Ljubljane v Škofjo Loko. Peš. Čez Polhograjce.
Preden sem jo v soboto končno obril, je imela moja želja že tri, štiri leta dolgo brado. Večini se zdi ideja, da bi šel iz Ljubljane v Škofjo Loko peš, popolnoma nora, da ne rečem neizvedljiva. Po skoraj 28-ih kilometrih oziroma dobrih osmih urah hoje od Bokalc do središča Škofje Loke se je izkazalo, da podvig ni tako epski, kot sem mislil.
Čakanje na štirinajstko b je bila ob sedmih zjutraj obupna izkušnja: mraz, megla, tema, a, nič takega, česar se nisem že navadil. Robocop se je na moj račun spet peljal brezplačno, ker je avtomat za Urbano crknil in voznik vožnje ni mogel dvakrat zaračunati z eno kartico. Na Toškem čelu je bilo še vedno megleno. Celo šefica je očitno raje ostala doma, midva pa brez šnopca.
Na najbolj bednem odseku, od Toškega čela do Sv. Katarine, kjer je treba podplate pet kilometrov brusiti po cesti, ni bilo nič bolje.
Tik pred vasjo pa tak kontrast:
Na Grmadi sem bil v lepem vremenu le nekajkrat. Vsa vlaga je bila kakšnih tristo metrov nižje.
Tošč smo tokrat izpustili, pot malo prej zavije desno po edinem odseku, ki ga še nisem poznal. Oglarja ni bilo v bližini.
Nisem pričakoval, da bom videl Triglav.
Tukaj sva z Rauterjem klestila najdaljše MTB treninge. Partizanka.
Sveti Jakob z Govejka:
In spod Osolnika, ko se je megla malo dvignila.
Tale ima spet gonitis. Trije ali štirje cucki so kljub obupnim poskuskom ostali na suhem.
Tukaj smo bili iz tahud’ga ven. Osolnik.
Pravzaprav je najhujše šele prihajalo: spust v meglo. Škofja Loka je bila, dol sva bila ob mraku, kot mesto duhov in bedo so še potencirali protestni transparenti na Spodnjem trgu. Smo lahko veseli, ker bodo Poljansko obvoznico dobili do konca leta 2015?
O tem, kako smo šli domov z avtobusom, mogoče kdaj drugič. Balkanska zgodbica je preveč zabavna, da bi jo uporabil že danes. Naj povem samo, da se je Robocop spet peljal brezplačno.
15 komentarjev
Epsko je potovanje z Radovljice na Morje 😀 . Peš.
morje
Moj rekord je 40 km v enem dnevu ( 11 november 2004 razkrižje – Štrigova – Železna Gora – Gibina – razkrižje -ka km peš proti Črešnjevcem – štop do Črešnjevcev -peš Črešnjevci beltinci do Dokležovja ) ko imam dost vsega in pokličem taksi.
Vseneno pa vse čestitke za ta hudičevo naporen treking!
Saj si najbrž že kdaj povedal, kakšno fotomašino uporabljaš?
Lepši štart je iz Šentvida in greš kar ob tunelu gor, pol pa približno loviš naravnost ob Pržanju in greš proti lovski koči pod toškim čelom. Unim 5 kilometro sem se jaz hotu lepo izmaknit tako, da smo tik pred toškim zavili desno in….. nisem si niti približno predstavljal kake grape so desno pod cesto med Toškim in Topolom. In po kakšni uri zajebavanja prideš ven na cesto pred prvim klance na makadamu. Un oglar je pa verjetno s Kozjekove domačije
@Seamus: Katera trasa?
@filmoljub: Nikon D7000 + Tamron 17-50 F 2.8
@mokster: Ne vem zakaj bi bil iz Šentvida lepši štart… kje točno si štrikal med Toškim čelom in Katarino, ne vem, ampak tam je res cela jeba. Na koncu je verjetno bolje, da greš na hitro po cesti in je mir. Znimiva bi bila še pot pod Sv. Jakobom, dol v dolino in potem gor na Govejek. Definitivno pa ni tako lepa kot čez Grmado.
Lep sprehod!!!!
[…] imate z… « Peš v Škofjo Loko […]
Iz Šentvida zato, ker si takoj lepo v gozdu. Nisem šel do Toškega ampak sem že prej zavil desno s poti če poznaš tisto pot od lovske koče levo po kateri se pride v Pržanj.
No, tudi če greš čez Utik, is takoj v gozdu. Če bi šel s petko (al katero že) v Podutik, bi pa res najprej klatil na Preval.
Tisto pot sicer poznam, ne vem pa, kako se pride po njej na Sv. Katarino…
@mokster: sam pred dnevi ravno tako na poti iz Pržana proti Katarini hotel malo “presekati” pred Toškim. No koncu v megli namesto na Katarino prispel v Babni Dol, seveda sem se vrnil in prišel nazaj na začeteku makadama na Toškem ;).
@chef: lepa turca…je na moji wish listi. Je pa jeba z našim javnim prometom. Ko se poleti pojam po avstrijskih planinah s kolesom ali peš, nimam nikoli problemov s prevozom. Vse štima “u nulo”
Jah, med temi dolgimi turami se meni res ne ljubi kvačkat in iskat nove prehode
@mokster & @afna: iz Šentvida ali iz Pržana se Toškemu izogneš tako, da zaviješ desno že v območju daljnovoda (je več možnosti) in se spustiš do Bormesa in potem mimo Slavkovega doma in preko ali mimo Jetrbenka na Katarino. Ta pot je daljša kot preko Toškega.
@chef: glavni cesti med Toškim in Katarino se lahko v večjem delu izogneš, če po Toškem čelu, ko se cesta v gozdu začne spet vzpenjati, zaviješ na levo in potem slediš poti po južnem obronku. Na glavno cesto se vrneš tik pred vasjo.
V megli, sploh če poti ne poznaš od prej, se je pa tako ali tako bolje držati glavnih poti. Poti po teh hribih je ogromno. Področje na trikotniku Pržan-Bormes-Toško sem obdelal (gobarjenje, hoja, tek, kolo) že vsaj 1000x, pa še vedno občasno najdem kakšno novo stezo.
oooo jaz sem se tudi ta teden sprehajala po teh hribih. vsak dan enega. v ljubljani pa grda megla.
kakšna je pa ta cesta od katarine do toškega čela? a je ok, če greš z avtom – se lahko dva srečata? to bi bilo potem kar malo bližje kot čez medvode in gor.
Makadam, polno kolesarjev in včasih pohodnikov. Sam grem stokrat raje naokoli, čez Medvode ali Osredek.