Pasje trpljenje na Kamniški vrh (1259 m)

Zadnjič sva imela zaradi bolezni v družini z Nevo quality time together. Menda je čez zimo zabušavala in precej očitno je res nekaj malega izgubila na kondiciji. Mišičasta in kitasta je sicer ko šus, živahna še bolj, na dolge proge pa ni najbolje pripravljena. Potem, ko sem se med tednom na dvourni izlet v hrib odpravil brez kapljice vode (tough guy, itak) in prišel s Sedlate gorice nad Dolenjskimi Toplicami totalno dehidriran, tokrat nisem ničesar prepustil naključju. Na svinjsko vroč dan v začetku aprila sem za turo, ki je v eno smer po časovnici dolga dve uri in pol, vzel tričetrt litra ledenega čaja. Očitno imam raje psa kot sebe, ker sem za Nevo trogal dober liter vode.

Na Kamniškem vrhu sem bil nazadnje vsaj šest, sedem let nazaj, pa še takrat nisem jaz vozil, zato nimam pojma kje smo štartali. Z Nevo sva začela pri Bistričici, prekočila Tratnikov graben (pravzaprav sem še pred stotim korakom zajel vodo v čevelj) in nadaljevala po širši pešpoti zmerno navzgor. Bi sploh lahko bilo še bolj slovensko? Hribi, v ozadju celo zasneženi, na levi cerkvica (sv. Florjan), kozolci, naravnost Slevo …

Spodaj pa kmetijska mehanizacija.

Do Sleva oziroma do konca ceste malo nad vasjo se pripeljejo pusiji. Midva nisva pusija, zato sva do tu že premagala dobrih dvesto metrov višinske razlike.

Nekaj časa sva se še ubadala s hojo po tem kolovozu, potem pa užgala desno in čez travnik.

Od tu naju je čakala še zadnja strmina, kakih tristo metrov višinske razlike po obupno prašni in precej strmi stezi.

Punca bo za težje prehode potrebovala oprsnico, čeprav se je na Kamniškem vrhu dobro znašla – ta mrcina se res ničesar ne boji. Gor grede je šlo brez pomoči, dol grede sem jo moral čez eno skalo prenesti. Pogled na planino:

Računal sem, da bova do vrha potrebovala uro in četrt, pa sva bila gor že v eni uri. Rahlo zmahana …

… ampak očitno zadovoljna!

Doma se je takoj odložila v kot in obležala kot mrtva. Sploh nočem vedet kakšen musklfibr je fasala. Kamniški vrh je antipatičen hrib, primeren kvečjemu za nabiranje kondicije. Mogoče je bolj simpatičen iz smeri Županjih njiv ali čez Hudi konec. Bomo enkrat preverili.