Vedno ista zgodba. Fanatiki vsak medijsko odmeven dogodek izkoristijo za teženje z idealističnimi stališči o tem in onem. Na obisk pride papež. Težijo. V Davosu se zbere elita. Protestirajo. Trump zmaga na volitvah. Razbijajo izložbe. Umetnica dobi nagrado Prešernovega sklada. Vlagajo ovadbe. Ženska organizira festival ženstvenosti. Ženske jo nabijejo na križ. Idealisti včasih podivjajo, čeprav za to nimajo moralne pravice. Včasih tudi, če njihova ideja nima neposredne zveze z dogodkom, ki ga izkoriščajo za pametovanje. Ob olimpijskih igrah se na primer zgražajo zaradi prehranjevalnih navad južnokorejskih gurmanov. Za te fanatike je verjetno sveto vsako bitje, še posebej če ni človeško, a še posebej so občutljivi ravno na pasje meso.
30 milijonov azijskih psov. Kaj pa evropski prašiči?
Razprave ali bi morali jesti manj mesa na splošno ali samo določene vrste ali pa sploh ne jesti mesa me dolgočasijo. Če bi uživali toliko mesa, kolikor ga lahko proizvedemo v okviru humane, ekstenzivne živinoreje, bi bilo verjetno ravno prav. Včasih so verjetno pojedli še manj – in vseeno preživeli –, danes pa bi v času blaginje razširjena družina v enem letu povsem dobro shajala s po eno svinjo in teletom, ducatom piščancev in nekaj ribami. Zakolje in izlovi se seveda mnogo več in vse to se tovori in predeluje po celem svetu, tako da se lahko ob misli na to marsikomu obrne želodec.
Podatek, da v Aziji letno zakoljejo 30 milijonov psov, se morda zdi šokanten. V populistični luči lahko to prikažemo s preprosto primerjavo: to je stokrat več, kot je psov v Sloveniji. Lahko pa izvedemo drugačno primerjavo. V Evropi, kjer živi šestkrat manj ljudi kot v Aziji, naj bi zaklali pet milijonov svinj – vsak teden. Torej 260 milijonov letno. Še dobrih 100 milijonov na leto jih zakoljejo v Združenih državah Amerike, samo na Kitajskem pa več kot 700 milijonov.
In to so samo prašiči. Prištejmo še govedo, drobnico, konje, perutnino, gojene in divje ribe … Število zaklanih psov je relativno zanemarljivo, ampak tega vam ne bodo povedali v medijih 21. stoletja, ki raje slikajo bizarne podobe nekih pasjih farm – kot da se azijskim prašičem godi kaj bolje – in pišejo solzave zgodbe o odrešiteljih na smrt obsojenih psov. Sirote v tretjem svetu so lačne … človek pa pride v časopise, ker je rešil korejskega psa.1
Hočete multikulturno družbo? Evo vam pasje meso!
Pse v Južni Koreji in drugod Aziji koljejo že od nekdaj, tako kot na Slovenskem koljemo prašiče. Življenjske razmere zakolu namenjenih psov so res grozljive, niso pa presenetljive. Evropske farme so gotovo bolj humane kot marsikje v Aziji. Dvomim, da jo korejski ali vietnamski prašiči odnesejo bolje kot psi. Politično manj korektni bomo ob tem liberalnim puritancem brez sprenevedanja povedali, da je zahodna družba vendarle med najbolj humanimi – ograja na mejah gor ali dol. V Švici na primer prepovedujejo kuhanje živih jastogov, kot da gre za neka visoko razvita bitja. In seveda je prepoved povsem upravičena. Ampak s tem se ukvarjamo samo na zahodu.
Človek, ki psa vlači v gostilne, seveda težko razume, da ta bitja na drugem koncu sveta koljejo in pasje meso uporabijo za župo, približno tako kot slovenske matere v kropu kuhajo govedino. Torej meso živali, ki v Indiji veljajo za svete. Ne spomnim se, da bi kdaj kak Indijec prišel v Evropo težit, naj vendar ne jemo govedine. Zahodnjaki pa nimajo pred takšnimi moralističnimi – in tudi bolj usodnimi – intervencijami nobenih zadržkov. Tudi tisti ne, ki častijo neke integracijske politike, ki bi morale biti za dobro vseh asimilacijske. Morda so prepričani, da bi lahko v miru sobivali tudi tako različni ljudje, kot so tisti, ki s psi spijo gledajo televizijo, in tisti, ki pse jedo.
Morala na psu
Kot mi pravijo znanci, menda pasje meso ni nič posebnega, tako da ne zamujamo ničesar. V domačem okolju bi se mi upiralo, a če bi mi pasjo juho postregli v Južni Koreji, bi jo kljub slabemu občutku posrebal in kose mesa zgrizel, enako kot storim z domačim svinjskim zrezkom, kitajskimi žabjimi kraki, francoskimi polži ali lososom z norveške ribje farme. Pasje meso bi, če že ne iz gole radovednosti, pojedel iz spoštovanja do gostitelja. Zadnje, kar bi mi padlo na pamet, pa bi bilo licemersko moraliziranje o sprejemljivosti različnih vrst mesa oziroma hrane na splošno. To ni nič drugega kot nestrpnost.
14 komentarjev
V Evropi/zahodnem svetu mačke in psi niso vir hrane, ker so po udomačitvi pred 10.000 leti ostali koristni spremljevalci pri lovu in pobijanju zajedalcev (miši). Osebno bi se poskusil izogniti vsaki situaciji, v kateri bi moral jesti pasje/mačje meso, vendar mi ne pride na misel, da bi glede tega solil pamet nekomu iz Južne Koreje. Mimogrede, če so se novinarji tekom olimpijskih iger pripravljeni ubadati s prehrambenimi navadami južnokorejcev, bi lahko posneli tudi kakšen prispevek o prehrambenih navadah severnokorejcev – kako preživeti v lagerju na jedilniku iz trave in podgan. Namesto tega onaniranje na Kimovo sestro, kot da je to neka j****a mati Tereza.
Svet gre u k…. večkrat videno, samo se človek iz zgodovine ne nauči popolnoma ničesar. Ko se začnemo ukvarjat s takimi zadevami, ko so glavna tema pogovorov popolni nesmisli, ki si jih je izmislil nekdo, ki pač nima drugih skrbi, je to-to. End of the line, step off, let others come in. Kot se nam dogaja v EU, naprimer.
Veseli me, da si o tem napisal objektiven članek. Včasih deluješ kot lastnik psa malce pristranski, tako da nisem točno vedel po naslovu, v kakšno smer bo šel članek. Se popolnoma strinjam. Prebral sem tisto pompozno novico na MMC-ju, na katero so seveda morali še nalimati sliko Lindsey Vonn in njene psičke Lucy (res smo daleč prišli, da na pamet vem tako nepomemben podatek, kot je ime njene psice), kateri v Koreji ne grozi, da bi jo kdo pojedel, torej nima s to temo prav nobene veze. Točno tako, zakaj bi morali imeti psi (ali pa konji, npr.) priviligerano mesto v naši družbi v primerjavi s prašiči, kravami, ribami, piščanci ali pa navsezadnje ščurki. Problem je, če se živali redi in kolje v nehumanih razmerah ampak težko verjamem, da korejci redijo in koljejo ostale živali kaj drugače kot pse. To je pa tudi vse in zaradi tega jim lahko solimo pamet, seveda pa ne zaradi tega, ker jedo pse. In seveda, oglasili so se ravno tisti dušebrižniki, ki drugače lajnajo o tem, kako moramo biti odprti do drugih kultur in podobno. Ampak o tem smo že veliko pokomentirali…dvojna merila so velik problem velikega dela današnje kvazi napredne zahodne družbe. Organizacija olimpijskih iger štima odlično, Južna Koreja je zavezniška in demokratična država, se je pa seveda moralo najti nekaj drugega, da ljudi stimulira in našopiri. Pozitivne novice seveda ne palijo.
No, ali pa to, da s seboj na olimpijske igre čez pol sveta vlačiš psa … človek se res vpraša, ali ni potem bolj normalno teh živali uporabiti za hrano.
@matej: haha, ja, to ja. Tisti pes je že sedaj videl več sveta kot ga bomo mi kdajkoli. Od mariborskega Lenta do Pjongčanga…živel bo pa tam nekje 15% naše življenjske dobe…
Tole s psi je, po mojem, šlo že malo čez rob. Skoraj ne vidiš psa brez oblačil, nemški ovčarji so prava redkost, nasploh prednjačijo modeli mačje velikosti. Trenutno je moteče sprehajanje psov po progah za tek na smučeh, dialog z lastniki psov je nemogoč. Pa ne me narobe razumeti, drugače sem ljubitelj psov, do sedaj sem imel štiri mrcine…..
@laufar: ja, podobno je kot s starši ko so zraven otroci. Ali pa tudi, ko jih ni. Pa ni problem samo v Sloveniji. Na podobne opazke sem naletel na nizozemskem. Po kolesarskih stezah sprehajajo pse in otroke, ko jim za rit prideš s kolesom, pa te takoj opomnejo, da vozi počasi, saj imajo tu pse in otroke. In ko v normalnem tonu nazaj zabrusiš, da je to kolesarska steza, na drugi strani ponavadi prekipi. Tako je s takimi primitivci…tudi ko imaš prav, nimaš.
@boki – odlična – tudi ko imaš prav, nimaš. Res zadane v srčiko problema, ker dialog je enostavno nemogoč.
Drugače pa sem psa že jedel, doma ga pa ne bi pripravil. In kot rečeno ni bil bohve kaj, ker župi se na splošno najraje ognem. Ampak gostitelj je poznal zadrego pasjeljubcev iz Evrope in je pač vztrajal in se fletno muzal, ko si srebal pasjo župo s kostmi. Za kontro sem mu dal pa alkoholno lekcijo, ko je na koncu še lastnica lokala morala pomagati gostitelju v pitju nekega njihovega šnopsa 😈
No, psi na tekaških progah so druga zgodba … pa po mojem niti ni toliko problem pes, kot njegov vodnik, ki pa res stolče progo do podna. Ampak on bi šel po tej potki, tudi če ne bi imel psa (res je samo, da brez psa ne bi šel na sprehod), ker je pač primitivec. To sodi v isto kategorijo kot parkiranje na invalidskih parkiriščih in kolesarskih stezah.
@Seamus: Tako se dela.
Sprehajalcem psov manjka tole (ali pa tudi tistem v Koreji):
https://www.ebay.com/itm/Dog-Walking-Waterproof-Built-in-Leash-Rain-Sleet-Snow-Pet-Umbrella-/222753626007
Malo sarkazma.
Se pa s teboj strinjam glede vsega tega.
pomoje se približno tako nesrečno kot evrpejec v korejski pasji menzi počuti kak angleški sir v HotHorse
Tu se popolnoma strinjam z Matejom. Kot nekdo, ki je živel, in si tudi ustvaril visok materialni standard v Kitajski, lahko potrdim da je zahodna civilizacija daleč pred ostalimi v sposobnosti empatije, strpnosti do drugačnosti. V bistvo je zahod edini, ki verjame v človekove pravice. Zanimivo je, da povprečnemu kitajci zelo težko razložiš, kaj sploh so pa pravice živali. Takšne pojem za njih ne obstaja in jim ni logičen. Malo boljše je v bolj ekonomsko razvitih delih azije, recimor Koreja, Japonska, deloma Tajvan. Edina države, kjer so vsiljene pravice živali je Singapor, pa še tam delajo rasne/verske izjeme. Kot vsi vemo, singapor ni merilo za visoko demokracijo. Ljudje spoštujejo pravice živali, ker se bojijo kazni.
Nekaj bi rad še dodal, da zahod neverjetno podcenjuje Azijo, vse kar lahko preberemo so eksotične novice o potresih, čudnih pogrebih, uživanje psa itd. Zakaj noben ne omeni, da evropa izgublja digitalno konkurečnosto z Azijo?Ko se vrnem v evropo, imam občutek, da potujem v preteklost. Zakaj noben ne reče, da cash flow vse bolj in bolj gre na vzhod? Zakaj noben ne omeni, da kot zahodnjak v nobeni azijski državi nimaš pravic, ki jih popolnoma uživajo azijci v Evropi in Ameriki? Da se delati ogromno denarja po celi aziji, toliko denarja, da se lahko povprečenemu evropskemu podjetniku samo kolca, toda za vse rabiš lokalce in veze. Skoz je potrebno biti oprezen in previden. Medtem vsak kurac pride v naš EU in dela kaj hoče. In pri tem ima vse imigracijske ter človekove pravice. Zakaj evropske korporacije niso zaščitene na kitajskem? Seveda nekih akcij od naših politikov klovnov tipa Juncker ni pričakovati.
@PJ: Ja. In to je njegov problem, ne naš.
@Jazsembog: No, jaz sem se lani pogovarjal z nekim Kitajcem, ime mu je bilo John, kot je rekel. Pozabil sem kje živi. V glavnem, prišel je na neko novinarsko srečanje v ZDA, in edini je tja priletel v prvem razredu. Da ima toliko milj, da mu je bilo treba doplačati samo 200 dolarjev.
Potem sem se nekaj razburjal, da se banke pri nas zaprejo že ob petih popoldne in je začel razlagati, da je to pa res nezaslišano in da je presenečen nas Evropo vsakič, ko pride mimo. Da je sistem pri njih urejen tako, da lahko katerekoli storitve uporablja kadarkoli. V trgovino sploh ne hodi, ker je to izguba časa, ampak robo nakupi preko telefona in potem mu jo dostavijo v nekem nerealno kratkem času, kot bi rekel recimo pol ure, in to tudi ob enih zjutraj. Je pa seveda model na telefon prilepljen še bolj kot evropski najstnik.
@Seamusa pa lahko vprašaš kaj si Afričani mislijo o Kitajcih, ki zdaj zavzemajo Afriko, potem ko so se Evropejci umaknili. Bojda se Afričanom kolca po kolonialistih iz Evrope.
Ja digitalni standard in nasploh hitrost storitev je neverjetno visoka. Je pa res, da je kvaliteta veckrat vprasljiva, predvsem pri hrani. Ob 2 zjutraj ni nobenega problema dobiti mehanika, ki ti bo zamenjal sklopko. Je pa boljse, da dele prineses s sabo, ker ce ne, bos dobil klump. Dele seveda ni noben problem dobiti ob 2 zjutraj. Narocis in ti dostavijo do mehanika za 20 min.
Kar mene fascinira je koliko je novih bogatasev v kitajski, zadeva je skoraj podobno bitcoinu, s tem, da vrednost njihovih “his” nikol ne pade. Vsi sosolci, kitajci, s katerimi sem sem bil na izmenjavi v bratislavi, so zdaj bogatasi. Ne gre za kitajsko elito, ti posiljajo froce v ameriko, ne v vzhodno evrooo. Gre za srednji sloj, vecina jih bila za casa studija revna, bilo so dost bogo obleceni, niso meli denarja. Toda vsi so dobili sluzbe doma, sicer s slabo placo, toda zdaj so med jurjema in dvema. S pomocjo druzin so kupli svoj prvi apartma, ki je sel gor 3x pa mogoce kateri tudi preko 10x. Ceprav si ga s svojo placo nikoli ne bi mogli privosciti, imajo zdaj apartmane vredne od 100k pa vse preko milijona. Medtem pa moji sosolci iz srednje lovijo pri poznih 20tih prve resne sluzbe in bodo verjetno v naslednjih letih kupovali prve apartmane, ce bodo kreditno sposobni!
Sicer ze 20 let govorijo, da bo balon pocil, toda do poka ne pride.
Dejstvo je, da je na kitajskem veliko lazje uspeti kot v sloveniji.