Pasja pamet

Zadnjič sem vendarle ugotovil, kam izginejo vse tiste Pippine palice, ki jih pred vstopom v bife skrbno odloži pred vhodom. No, seveda jih ne odloži skrbno. Malomarno jih spusti iz gobca, včasih kar sredi ceste, tako da jih moram za njo pobirati, tako kot dreke.

Kakorkoli, ugotovil sem, da palice v skrbi za red in čistočo na mestnih ulicah odtujijo delavci Snage.

Škoda, ampak red mora biti, pravijo tisti, ki so prepričani, da morata biti red vzpostavljen in zakon uveljavljen, četudi ni za to nobene potrebe.

Ena palica ji je bila še posebej ljuba in jo je po mestu prenašala več dni, potem pa jo je nekje pozabila ali pa je našla drugo, precej bolj ravno in prikladnejšo za nošenje v gobcu. Ne vem kje je pustila prvo palico, gotovo pa ne v Trnovem.

Kak teden dni je po svetu kolovratila z novo palico, dokler je ni nekje odložila tako nerodno, da se je nanjo posrala. To je sicer običajno, saj je drek na palici sploh ne moti, ampak jaz razmišljam drugače, zato sem s fekalijami onesnaženo palico zagnal v Gradaščico.

Kakorkoli, še isto jutro je našla prav tisto palico, ki jo je izgubila prejšnji teden. V Trnovem, torej čisto drugje. Takoj je vedela, da je njena.

Nisem eden tistih, ki trdijo, da so psi bistre živali, samo zato, ker poslušno izvajajo precej nezahtevne trike ali v najboljšem primeru uspešno zganjajo ovce na kup, izvohajo drogo in izsledijo jazbeca ali izgubljenega človeka. Če bi bili res tako zelo pametni, bi njihovi predniki udomačili homo sapiensa in ne obratno.

Ne mislim niti, da je moja psica dosti bolj bistra od drugih psov. Po svoje je genialno, da si zapomni nekaj tako nepomembnega kot je palica, a po drugi strani ji ni treba prav dosti razmišljati, kaj šele veliko vedeti. Po mojem imamo pse radi zato, ker so tako simpatično zabiti in še relativno ubogljivi. Verjetno nam imponira že golo dejstvo, da smo nekomu gospodarji in da nas nekdo dejansko uboga. In še rad nas ima.