Pasja cimra

Ko pravite, da je življenje z alfa moškim zahtevno, vas po svoje razumem. Živim namreč z alfa samico. Sam sem si kriv, saj sem jo jaz vzgojil. Samo da se obrneš, v oštariji že zasede premium pozicijo, pri čemer gosti mislijo, da je to blazno smešno. Ne, ni smešno, ker to pomeni, da je začela šefovat. Marš dol!

Na svojem teritoriju se ne zmeni niti za vreščeča zmeneta. Praviloma jih niti ne pogleda, če že, pa skrajno začudeno, podobno kot sem gledal jaz, ko mi je nek desetletni fante brez vsakršne razloga jebal moje širše sorodstvo. Ignorira tudi vse ostale, razen mladičev, ki jih obožuje, prijateljic, ki si jih je podjarmila, starejših, ki jih pozna že od malega, in dveh psic, ki takisto menita, da je terroir njun. Če bi me zanimali pasji boji, bi jo lahko ob srečanju s temi živalmi samo spustil s povodca in se z užitkom prepustil stavam. Ob prvem srečanju je sicer popadla tudi Nevo, toliko, da je vzpostavila hierarhijo. Zdaj je Neva ena od treh najboljših prijateljic.

Dokler pusti pri miru njene palice in dokler ne teži, ko si Pippa prilasti njene igrače ali njeno posteljo, je vse v redu.

Se pa sem ter tja zgodi, da na posteljo milostno spusti tudi Nevo.

Drugače je doma, kjer v boks ni vstopa. Kadar sva sama, se valja po celem stanovanju, kjer je pač na tleh kaj primerno mehkega in toplega. Ko dobi pasji obisk, pa nemudoma zasede boks, preventivno najraje tik pred vhodom, od koder se ne premakne tudi po več ur. Zapusti ga kvečjemu zato, da zasede prijateljičino pozicijo. Saj pravim, skrajno zahteven karakter. Zadnjič pa sem doživel nekaj nezaslišanega. Nekam sem skočil, ob vrnitvi pa naletel na pasjo idilo!

Niti name nista skočili, ko sem se vrnil, ampak preprosto uživali druga z drugo.