Panoramska vožnja je nevarna vožnja

Medtem ko slovenske organizacije in agencije, ki se ukvarajo z varnostjo v cestnem prometu, kot glavno težavo kar naprej omenjajo samo pijance in prehitre voznike, se sam že dolgo čudim, da ni nesreč še več. Nakazovanje spremembe smeri, na primer, postaja čedalje manj pomembno. In verjetno ni naključje, da se večina teh prekrškarjev, ki jih nihče ne lovi, med vožnjo ukvarja tudi z drugimi opravili, na primer s telefoniranjem, prepevanjem ob hkratnem poskakovanju po sedežu, ličenjem, basanjem s sendviči in podobno. Čedalje bolj družbeno sprejemljiva je tudi vožnja skozi rdeče luči, še posebej tam, kjer so semaforji nameščeni samo zaradi prehodov za pešce, ne pa tudi zaradi križišč z drugo cesto. Obstajajo točke, kjer se te kršitve dogajajo non-stop, a policija se tam ne pojavi niti, če to prosijo zaskrbljeni občani. Enkrat smo v Kamniku na Ljubljanski sedeli v slaščičarni in v pol ure videli nekaj primerov vožnje v temno rdečo luč, na primer pet ali deset.

Krožišč raje ne omenjam – tam se mi redno dogaja, da me skušajo vozniki najprej izsiliti, ko jim tega ne pustim in se pravilno izključim, se pa še razburjajo, trobezljajo in krilijo z rokami. Doma potem verjetno še razlagajo, kakšnega kretena da so srečali, ki da je v rondoju vozil kar po notranjem pasu in se potem, pomislite, še izključil na desni pas.

Dopust v Trenti bi minil povsem brez stresa, če mi ne bi bilo treba šofirat. Tako pa sem se po dolini v koloni vsakič znova tudi po deset kilometrov skupaj redno fijakal s hitrostjo od 40 do 60 km/h tam, kjer je bila omejitev 90 km/h. So me mirili, da so ljudje pač na dopustu in da si ogledujejo okolico.

Čakajte malo, oprostite …

Voznik v tono in pol težkem avtomobilu si med vožnjo pri hitrosti 40 km/h ogleduje okolico? Kaj sledi? Me bo nekdo skušal prepričati, da je ta panoramski voznik manj nevaren od nekoga, ki skoncentrirano vozi 50 km/h hitreje – po omejitvi? Za ogledovanje okolice priporočam manj nevarne dejavnosti, na primer kolesarjenje ali, še bolje, pohodništvo.

Od voznika, ki si ogleduje okolico, seveda ne moremo pričakovati, da bo vozil naravnost oziroma po svojem voznem pasu. Še posebej težko to pričakujemo od tistih, ki se očitno bojijo ozkih cest in za vsak slučaj, da avtomobila slučajno ne bi podrgnili ob skale, raje vozijo pol metra čez sredinsko črto, včasih tudi v nepreglednih ovinkih. In ko nekdo okoli ovinka pripelje po tvoji strani s hitrostjo 40 km/h, seveda ne more niti hitro odviti, po možnosti pa se kar ustavi in počaka, da boš problem nekako rešil sam. In potem se še razburja zaradi voznikov, ki da ne prilagodijo hitrosti. Skratka, zdaj naj bi se vsi fijakali samo zato, ker si nekateri iz turističnih vzgibov ali bojazni zaradi ozke ceste uzurpirajo še dobršen del nasprotnega voznega pasu.

Vrhunec je bil Anglež – z volanom na desni strani -, ki je med Sočo in Bovcem skoraj povzročil več nesreč, od tega je šlo dvakrat ali trikrat tako blizu, da sem že skoraj prešteval mrtvece. Drugi vrhunec sem doživel, ko se mi je ravno ponudila priložnost, da bi enega izmed počasnetov na prazni cesti prehitel, in ko sem bil ravno vzporedno, ga je zaneslo vame. K sreči sem to vzel v račun že prej, tako da smo se na milimetre nekako izvlekli. Tresti sem se začel šele čez minuto ali dve.

In zdaj bo kdo spet pameten, da sem norec, ker prehitevam na ozkih cestah. No, prehitevanje na pregledni cesti pri prekinjeni črti pač ni prepovedano.

Še hujšega pacienta sem zadnjič srečal z Jezerskega dol grede. Ta je bil drugačen tič, ne počasne, ampak dirkač, ki je očitno iskal idealno linijo. Medtem ko sem se mu izogibal na zunanjo stran ovinka, je še imel čas, da je potrobil – ali poblendal, se ne spomnim več, ker sem imel preveč dela, najprej z izogibanjem, potem pa še z umirjanjem živcev, da ne bi slučajno obrnil in ga poiskal.