Da bo malo za počakati, me je obvestilo dekle v lekarni, ki očitno nima licence za prodajo aspirina in obližev. Nekaj minut sem torej postopal po praznem prostoru in domnevam, da sem bil videti kot nekdo, ki čaka. Kmalu potem, ko je vstopila druga stranka, se je za pultom pojavil mož z licenco za prodajo zdravil. Druga stranka je ravno prav hitro, da je bilo še videti ležerno, šinila naprej in preko pulta porinila že pripravljeni kartici za zdravstveno zavarovanje.
Klasično vrivanje. Mojstrsko vrivanje.
Mislil sem, da bo kupil kakšno malenkost.
Ne.
Zavleklo se je. Kupoval je zdravila, ki jih hranijo v skladišču. Vem, da je zmene v poznih petdesetih letih čutil napetost. Ni si upal pogledati naokoli, bolščal je predse. Pokazal ti bom vraga tudi pred drugimi strankami, sem si mislil, a se obenem spraševal, če je vredno. Seveda je vredno. A očitno sem že v pametnejših letih, ko mi uspe v takih primerih kolerični temperament krotiti vsaj toliko, da ne poskakujem naokoli kot kak kreten, zaripel v obraz in s stisnjenimi pesti v nekem amaterskem gardu, ki izpade prav smešno.
Umirjeno. Ko je opravil svoje.
»Gospod, naslednjič boste počakali na vrsto, ne?«
Poskus dajanja vtisa, da nima pojma za kaj gre, je jasno nakazoval, da zelo dobro ve za kaj gre.
»Ne delajte se neumnega. Razumem, da ste pomembnejši od mene, ampak naslednjič me boste počakali.«
Vljudno, artikulirano, skoraj knjižno, odločno. Nekaj je hotel reči, a v svoji majhnosti ni mogel.
»Ni treba čakati, če se vam mudi. Ampak zapomnil sem si vas.«
Lekarnar je dajal nekoliko prestrašen vtis, verjetno se je bal, da se bom zdaj znesel še nad njim.
»Pozdravljeni, prosil bi za malo škatlico Linexa in Lekadol.«
Vljudno. Umirjeno. Ponosen sem nase.
18 komentarjev
Še malo pa boste lahko rodili
Jaz bi se navkljub svoji koerični osebnosti v tem trenutku mirno oglasila že prej, v stilu: “Aja, jaz bom pa še kar malo počakala.” Ali pa: “Nisem vedela, da sem nevidna”. Ali pa: “Se mi zdi, da sem bila pred vami”. Vedeno otrpnejo. In ja, prodajalci se ustrašijo. Nadaljevala bi z naročilom. Pezdetek bi se umaknil, prodajalec pa hitel postreči z želeno robo. In jaz bi se pohvalila: “Meni se pač ne bodo vrivali.”
Halo.. pravi prodajalec naredi red v svojem lokalu in postreže tistega, ki je prvi v vrsti. Etc…
To so ljudje, ki so prepričani v to, da jim pripada več in hitreje. Njihov obstoj je bolj pomemben od obstoja ostalih. Ni jih sram. Še mene je skoraj sram, da bi jim rekla, da naj spi**ijo nazaj v vrsto. Ampak občutek sramu je z leti čedalje manj navzoč, tako da “gospa, kar nazaj v vrsto, nič se vrivati, tudi moj čas je enako dragocen kot vaš”.
Ah ne, no. To je tipična balkanska fora “ako prodje, prodje” (beri: če gre skozi, pač gre). Če mu torej uspe se vriniti, sijajno. Če bi mu kdo že prej zatežil, bi se pohlevno umaknil in počakal. V kolikor tega ne narediš, je popolnoma vseeno, koliko se post-festum usajaš ali pa si celo prijazen in artikuliran — človek je že dosegel svoje.
@tamara – enako. In ko se kot prvi oglasiš in zatežiš, potem tudi ostali potegnejo s tabo. To je en tak zanimiv fenomen. Tudi na cesti ne bo počasneta nihče prehitel, ko pa začnem prehitevati, bi šli pa potem za mano pa vsi mimo. Ja pismo, kaj ste delali pa prej, da moram sedaj prehitevat celo kolono?
tole sem jaz…
Tudi jaz bi se oglasil prej, a me je cepec povsem presenetil. Na nek način je dajal vtis kot da je bil tam že pol minute preden sem vstopil jaz in je zdaj samo še prinesel nekaj in bo opravil v 20 sekundah. Kar hitro je postalo jasno, da bo trajalo precej dlje, ampak takrat je bilo že prepozno.
Z nekaj sreče se pa zgodba razvije tako.
Včasih pa moramo biti tudi prijazni. Ko na trak zložim cel voziček robe in za mano pride revež z dvema žemljama, ga vedno prijazno spustim naprej. Lep je občutek, ko so ti ljudje hvaležni :). Dobro se z dobrim vrača pravijo in dejansko je res tako.
@tamara – tudi jaz to počnem, samo to je nekaj čisto drugega kot vrivanje brez moje odobritve. Enakovredno bi bilo, da bi se ta tip z dvema žemljama elegantno zrinil mimo tebe medtem, ko bi ti praznila voziček. Potem bi pa prišla še žena s polno košaro 😆
Rešil v resnici nisi nič. Bebec se itak ni naučil ničesar, mogoče je bil celo zadovoljen, da te je sprovociral. In po drugi strani, tebi se je samo nabralo, ven nisi dal pa nič. In ker vse kar potlačiš prej ali slej pade ven, boš imel naslednjič še večji problem (in to takrat ko bo najmanj treba (ko te bo zdražil pes, ali ženšče, ali kdo tretji).
Ne ne, temu je bilo kar nerodno. In mislim, da mu tudi ne bo prijetno srečati me naslednjič 🙂 Sicer pa, kaj predlagaš? Da sklonim glavo in si mislim svoje kot večina, zaradi katere ti neotesanci prosperirajo?
Užgeš na gobec, da se sprosti frustracija?
Frustracijo se da sprostiti z nasmehom in vljudnostjo. Živim v hiši s paranoičnim kolerikom, čustveno nezrelo osebo, ki se obnaša pri skoraj 65 letih kakor 3 letni otrok (tista grozna faza ko je vse narobe), tako da sem se že zverzirala. Če se jaz nazaj ujezim delam sebi škodo, njemu korist, ker ga napaja negativna energija. Če se nasmehnem in že skorja zapojem svoje mnenje nazaj, njega sicer še bolj razplamenti, jaz pa sem zadovoljna s sabo, da se nisem spustila na nivo jeznoritega egoista. In počutim se presenetljivo dobro. In veliko je takih nezrelih odraslih, ki so togotni, jezavi. Z nasmehom jih odpraviš.
Z nasmehom je ravnal tudi mr.McMurphy v Letu. Ni mu uspelo.. ker je bilo bebcev bistveno preveč.. (:
@Kekec: Lekcija je sicer poučna, a za učitelja predraga.
@Anja: Tu ni bil problem v koleriku, ampak v neotesanem primitivcu.
Matej,
obvladanost je pa nova dimenzija pei tebi, kaj? Ja, ja, srednja leta so tu, pa redno razmerje. Ženske delajo čudeže . . .
Malo so zoprni ja, naj bolj me pa razpizdijo, tisti, ki tezijo zaposlenim, kot da oni odlocajo o politiki podjetja. V mercatorju Jim vedno tezijo za pike, v spare je boljse, v hoferju je OK. Zanimivo da sem sel od borca za stranke, do borca za zaposlene