Odmor

Ljudje me sprašujejo zakaj nič ne napišem. Nekateri zaradi tega menda nimajo kaj početi, ko pridejo zjutraj v službo. Tudi sam ne vem kdaj se je nazadnje zgodilo, da je med eno in drugo objavo na blogu minilo dvaindvajset dni in če se je sploh kdaj zgodilo, da sem v petih tednih napisal en sam tekst.

Trpljenje = užitek = odmor

Zakaj? Ker sem zjeban. Tako zjeban, da je stroka postavila diagnozo. Priplazi se počasi, tako da nihče ne opazi, še najmanj pa sam, dokler se vse ne podre in se kak teden ukvarjaš samo s preganjanjem skrajno neumnih misli o dokončni rešitvi.

Štirinajstdnevni odmor je bil temeljit. Po Maratonu Alpe sem prvi teden dopusta odbil dobrih 950 kilometrov. Romal sem na Brezje, se naslednji dan podal po poteh medvedov, volkov in migrantov, potem sem šel po novem asfaltu v Ambrus, si spričo razbitih nog privoščil pošteno športno masažo, eno uro samo za noge, in potem lažjih nog opravil s kamniškim krogom resnice ter za zaključek še z okroglih 250 kilometrov dolgo potjo okoli Ljubljanske kotline.

To bi večina težko razumela kot odmor, ampak kdor dela z glavo in naj bi bil poleg vsega ustvarjalen – oziroma, kot pravijo kreativci, kreativen –, bo največ naredil s športom. Eni romajo v Kompostelo, ampak jaz bi tam crknil od dolgčasa, ker me vendarle privlači tudi hitrost.

Po odmoru odpor

Drugi teden sem bolj ali manj gledal v zrak in izkoristil preostali čas kot se za Slovenca spodobi: obesil sem luči, pospravil stanovanje, pomagal prijatelju voziti material na smetišče, vmes sem – neizogibno – skočil za par ur v pisarno, da boste imeli do Vuelte kaj brati, nisem pa se usedel na pisarniški stol.

Zdaj se počutim odlično. Spim. Zjutraj se zbujam spočit. Človeška neumnost me ne raztogoti, ampak me zabava oziroma si skušam dopovedati, da mi ni treba izgubljati energije za odpravljanje posledic človeške neumnosti. Še nikoli pa se mi ni zgodilo, da bi ob koncu dopusta čutil odpor do dela. Zdaj se je zgodilo. Mogoče je to normalno. Ni pa po mojem okusu. Niti ni zdravo. Še manj je zdravo, če nimaš časa za dva tedna dopusta.

Zato, da se izognem vprašanjem – vem, da moja zasebnost mnoge zanima bolj, kot bi bilo normalno – za konec razglašam, da poroke in otrok ne bo. Zdaj vem, da je bolje tako. Življenje je bolj zapleteno, a laže diham.

Morda bom odslej na tem mestu pisal precej manj. Morda pa tudi ne.