Od Save do Drave

Otroci so šli v disko in Lisica si je zamislila, da bi jih prišel naslednji dan iskat. S kolesom. V Maribor. Zakaj pa ne? Če je le mogoče, rad kolesarim od točke A do točke B, ker se zdi to precej bolj smiselno kot vrniti se po nekaj urah na izhodišče. Mimogrede, paradoks je, da se ljudem, ki celo noč in na ves glas in ob spremljavi bliskanja poslušajo psihedelični trance, zdi noro, da nekdo par ur kolesari v Maribor.

Po daljši poti

Običajni, skoraj prekratki in skrajno dolgočasni poti čez Trojane ali skozi Tuhinjsko dolino nista prišli v poštev, pot čez Jezersko je predolga, tretja možnost pa vodi čez Črnivec, v Šaleško dolino in skozi Vitanje, zadnjemu delu čez hupserje med Slovensko Bistrico in Zgornjo Polskavo se pa ni mogoče izogniti. Jezila me je tudi napoved, da bo pihalo s severovzhoda, ampak po vsem vetru v zadnjih dveh mesecih bi se čudil, če bi bilo drugače.

V Kamniku sem se znašel prej kot v tričetrt ure, pa saj sem šel po najkrajši poti, precej hitro po skoraj prazni Dunajski pa skozi Črnuče, Trzin in Mengeš. Potem se mi je začela nasmihati sreča. V Črni sem dohitel elito iz KK Kranj, kolikor jih je te dni celih in zdravih. Prijazno so me sprejeli v anšlis in do vrha sem se pripeljal, če že ne v udobnem, pa vsekakor v zglednem tempu.

Ko se ne bi več mogel sproščeno pomenkovati, se je očitno Lisica ravno prebudila in Wahoo Elemnt Bolt je predvajal to sporočilo: »Kako ti greee?« Kaj vem, počasi bom vklopil škrge, čeprav imam pred seboj še 120 kilometrov, sicer pa kar v redu. Tu imaš sliko mojega razgleda.

V kraje mojih prednikov

Ni boljšega od kolesarjenja s skupino ljudi, ki vedo kaj počno. Brez mrcvarjenja na klancu, strnjeno in hitro, a tudi varno na spustu in enakomerno, čeravno hitro na ravnini. Fantje so šli še na Pavličevo sedlo, a zamisel, da bi šli do Nazarij, je k sreči padla na plodna tla in tako sem imel skupino zraven še v Zadrečki dolini. Mladina je pred Mozirjem zavila levo, jaz pa desno in na pumpo, kjer sem se srečal s prisrčnimi …

… in očitno precej presenečenimi jelenčki.

Do Velenja bi bilo bliže po glavni cesti, a sem raje sledil Paki in v Skornu zavil levo, prav pri rojstni hiši Franca Rajšterja, očeta moje prababice, uglednega poslovneža, hotelirja in domoljuba, ki je med županovanjem prenovil Šoštanj in v mesto pripeljal elektriko. Dolina se tam zoži in tisti štirje kilometri so res krasni.

Skozi Velenjsko kotlino

Staro jedro Šoštanja je lepo urejeno, samo še avtomobile bi morali spraviti s trga, pot naprej pa vodi tik mimo spomenika slovenske korupcije in dokaza, da je v resnici politiki za razvoj in ekologijo malo mar. Odločevalci pač niso več gospodje, kot je bil Franc Rajšter.

Pred Velenjem sem zamočil, moral bi zaviti na desni breg Pake in mimo Velenjskega jezera, tako pa sem rinil po glavni cesti do zloglasne prometne povezave s Koroško, ki je še en dokaz, da ni politiki za razvoj nič mar. No, pa saj smo tudi za Gorenje pred kratkim izvedeli, da niti ni tako uspešno podjetje kot so nam zagotavljali tisti lastniki, ki jim je malo mar za razvoj.

Popotovanje s kolesom je po tej cesti kar naporno, lepo postane šele, ko pred Mislinjo zavijemo desno proti Vitanju. Gladek asfalt je grelo pomladansko sonce, noga je bila dobra in motila me nista niti nasprotni veter niti čedalje bolj napet naklon. V Vitanju se nisem ustavljal, pumpa je bila zaprta, tako da sva z Dardom mimo Ksevta in Zreč padel s praznimi bidoni.

Na Štajerskem je še veter boljši

Ponavadi na teh mojih eskapadah sledi preobrat, srečanje z bridko realnostjo, tokrat pa sem se v Slovenskih Konjicah počutil olimpijsko. In da je bila mera polna, se je veter obrnil in pihnil tako rekoč naravnost v rit. Do Maribora bi poletel, če ne bi bilo tistih peklenskih hupserjev, ki malo spominjajo na valonske klance in lahko bolj labilnega športnika psihološko tudi uničijo.

V Mariboru sem tako lovil sekunde in se na Glavni trg pripeljal z neto časom manj kot pet ur, poleg tega pa mi je bilo celo nekoliko žal, da je že konec. To se po 160 kilometrih zgodi redko.

Prijetno je bilo doživeti živahen pomladanski utrip, takšnega Maribora pač ne poznam, a tokrat so bili vsi na ulicah pa še vtis normalnosti so dajali, kar je v Ljubljani že bolj redko. Otroke sem našel pri Kojaku in od tam me je čakala samo še vožnja domov.

V avtu se mi je vleklo bolj kot tja grede.

Trasa: Ljubljana–Mengeš–Kamnik–Črnivec–Gornji Grad–Šmartno ob Dreti–Mozirje–Skorno–Šoštanj–Velenje–Vitanje–Slovenske Konjice–Slovenska Bistrica–Maribor
Razdalja: 160 km
Višinska razlika: 1750 m
Čas vožnje: 4 ure in 59 minut
Skupni čas: 5 ur in 35 minut
Povprečna hitrost: 32,2 km/h
Maksimalna hitrost: 79,2 km/h
STRAVA