O makadamkanju

Prejšnji teden sem na test dobil ciklokros specialko Specialized Crux Expert X1, ki se je izkazala za simpatično neposredno zverino, ki bi jo z veseljem odpeljal tudi na kakšen pravi ciklokros parcours. Če kdo pozna simpatičen offroad krog brez korenin v okolici Ljubljane, bom vesel nasveta, kajti za zdaj sem obsojen na makadamske ceste v okolici Ljubljane. Crux seveda ni namenjen gravel grindingu, za to bi moral zajahati nekaj takega, vendar sem v zadnjem tednu vseeno dobil vtis glede vožnje po makadamu. Priznati moram – da mi ni všeč.

Dokler je makadam zgleden, je užitek zagotovljen, sicer pa je vožnja nočna mora. Vzpon na Krim je na primer simpatičen, tudi v zadnjem delu, ko je cesta obupna. Toda spust! Za božjo voljo. Najprej mi je bilo žal bicikla, potem samega sebe in nazadnje še časa, ki sem ga zapravil za preklinjanje, ker sem si pretresel kosti. Gravel grinding je fajn, dokler je cesta fajn. Sicer se raje voziš z gorskim kolesom in se ne spustiš po makadamu, ampak tam, kjer je res zanimivo. In prepovedano.

Jasno je, da se na stranskih, makadamskih cestah človek kar naprej izgublja, zato se mora bodisi ves čas ustavljati in pogledovati na zemljevid bodisi uporabljati navigacijo GPS. Ne eno ne drugo mi ne diši. Toda recimo, da je izgubljanje simpatičen del izkušnje in ker poti v okolici slej ko prej spoznaš, lahko ob espressu pred vožnjo med prijatelji znova in znova izpadeš blazno pameten.

Ker sem šel na Krim z mačkom, ture nisem uspel podaljšati čez Rakitno in Pokojišče. Tega sem se v obratni smeri z najboljšimi nameni in neverjetnim elanom lotil naslednji dan. Če bi moral izbirati med potjo do Vrhnike po asfaltu ali po kolovozih, bi zdaj raje izbral asfalt. Tudi oziroma sploh, če bi imel običajno gravel specialko. Prvič zato, ker bi prihranil čas in energijo za vožnjo po lepših makadamskih terenih, drugič pa zato, ker je barje polno pešcev in psov, ki pričakujejo kvečjemu turistične kolesarje, ne pa polovico hitrejšega hudiča na nenavadni specialki, ki je v vseh ovinkih na robu ali celo čez rob drsenja. Hitrost mi ni pomembna, sploh pri tem tipu vožnje in v tem delu sezone, ampak ugotovitev, da sem se do Vrhnike premikal s povprečno hitrostjo 24 km/h, me je vseeno nekoliko potrla, preprosto zato, ker bi v istem času sicer prišel šest do osem kilometrov dlje.

Se pa splača debelejše gume obuti za prevažanje po Menišiji. Verjetno tja ne boste šli drugače kot z biciklom in ker je planota prepredena z makadamskimi cestami, običajna specialka odpade, gravel varianta pa je idealna.

Na Menišiji so označili kolesarsko pot, zato se pri Pokojišču nisem držal desno, ampak sem na slepo sledil oznakam, ki pripeljejo v Begunje pri Cerknici. Bržkone bi se lahko na Rakitno vzpel tudi po stranskih kolovozih, a počasi mi je že zmanjkovalo časa za izgubljanje, zato sem šel gor po glavni cesti in pri jezeru ugotovil, da se ne bom vrnil do teme, če bom šel še okoli Krima. Vrnil sem se po najkrajši poti in doma ugotovil, da sem za nekaj manj kot 100 kilometrov porabil cel toplejši del zimskega dne. S tem ni sicer nič narobe, nasprotno, ampak vseeno mi na splošno ni všeč.

Pošteno povedano pa je ta oblika tresoče rekreacije zelo dobra popestritev asfaltne vožnje in ima vsaj tri odlične lastnosti: na makadamu se izognemo večini psihopatov za volanom. Simpatično je tudi, da je takšna vožnja precej bolj sproščena, z lažjim srcem se ustaviš in ko ščiješ ob cesti, najverjetneje ostaneš neopažen. Bistveno pa je spoznavanje novih poti, kjer svet vidimo drugače. Z avtoceste verjetno še niste opazili latrine pri mitnici Log, če se vzdolž nje podate po makadamski cesti, pa vam lahko pride še kako prav. Na Ljubljanskem barju se pač težko skriješ za drevo …

Jasno, širše gume razširijo možnosti kolesarjenja na ceste, ki jih s 25-milimetrskimi ne bi niti povohal, a po drugi strani je omejevanje tudi izogibanje asfaltu, sploh, če obstaja boljša alternativa. 30-milimetrski plašči so krasni tudi za kolesarjenje po razdrapanem asfaltu – če je vmes nekaj kilometrov makadama, pa tudi ne bo bolelo tako kot bi z običajno specialko. Nekoliko smešna pa je – kot pravzaprav vse subkulture – subkultura gravel grinderjev, ki v volnenih majicah in s tistimi košatimi bradami razlagajo, da so pametnejši od vseh ostalih zato, ker se silijo z vožnjo po makadamu. Mislim, kdo danes sploh še nosi brado?