O črnih vrečkah

Če so se nam zdele navade naših starih staršev še tako bizarne, čez desetletje ali dve – deloma zato, ker smo se postarali – ugotovimo, da so imeli prav. Tudi moja stara mama je nad umivalnikom sušila vrečke, medtem ko smo jih mi, skrajno ekološko zaostali, metali v smeti. Razburjala se je, da se dela škoda. Dobiti škrnicelj ni bila pri njej nobena težava. Dvajset let kasneje je prenašanje robe v plastičnih vrečkah malodane ekološki kriminal, če jih že imamo, pa jih nekje hranimo, ker so v trgovinah postale neverjetno drago blago, pa še logotip podjetja je odtisnjen, tako da si prisiljen na poti domov oglaševati različna podjetja.

Nikogar pa ne moti ekološka spornost vrečk za pasje dreke.

Vsak dan porabim vsaj dve, večinoma štiri. Seveda bi lahko kupoval ekološke bio razgradljive, a pred to robo imam vsaj dva zadržka. Prvi je cena. Nekoč sem v trgovini mimogrede kupil ekološke vrečke za smeti, na blagajni pa mi je potem zmanjkalo denarja, tako da dobesedno nisem imel za vrečke. Bile so vsaj trikrat dražje od neekoloških. Podobno je z bio škrniclji za pasje dreke.

Drugi zadržek je praktične narave. Zaradi šibke strukture ekoloških vrečk se med pobiranjem tanek sloj hitro raztrga in v najslabšem primeru se drek celo zanohta.

Zato sem nekaj časa kupoval navadne, neekološke vrečke, ki so na voljo v različnih barvah in z različnimi ponižujočimi motivi, ob katerih imajo svoje lastnice za afne celo pudlji s pentljicami na ušesih. Nisem pa še videl dišečih vrečk, kar je že praksa proizvajalcev straniščnega papirja. Kakorkoli kupljene vrečke za pasje iztrebke so praviloma nekoliko premajne, večji problem pa je, da nikoli ne veš, kje je zgoraj in kje je spodaj. Sem ter tja kakšna enostavno nima odprtine ali, še huje, sem ter tja kakšna nima dna. In spet se lahko zanohta.

K sreči je v Ljubljani na frekventnih točkah precej stojal s smetnjaki za pasje iztrebke, ki vsebujejo tudi izjemno kakovostne vrečke, kakršnih v specializiranih trgovinah za domače živali sploh ni mogoče dobiti. Bolj kakovostne sem doslej videl samo v Kamniku. V zadnjih dveh letih sem tako razvil novega konjička. Postal sem zbiratelj vrečk za pasje dreke. In ker v stojalih vrečk slej ko prej zmanjka, komunalcev pa včasih ni naokoli cel teden, sem začel kopičiti zaloge. Hobi je počasi prerasel v obsedenost.

Kar je bila nekoč obsesija, je zdaj že odvisnost, saj nikdar nimam dovolj. Postal sem tako pohlepen, da vrečke včasih komaj natlačim v žepe. Zato sem razvil tudi posebno tehniko shranjevanja. Najbolje je vzeti do največ pet vrečk naenkrat in jih takoj ločiti drugo od druge (v stojalu so navite v rolo), potem pa natančno poravnati in štirikrat preganiti. Seveda dovolj diskretno in urno, da mimoidoči dejanja ne opazijo. Včasih mi uspe vrečke pobrati na treh ali štirih zaporednih stojalih. Zjutraj sem celo prilagodil traso sprehoda, tako da obidem kar največ stojal v čim krajšem času.

Vrečke so natlačene v žepe hlač, jaken, nahrbtnikov in aktovke, v stanovanju zaradi preobilice zgledno zloženih zavojčkov črnih vrečk počasi zmanjkuje prostora … no, tako slabo, da bi jih moral umivati in sušiti nad pomivalnim koritom, pa še ni. Kljub temu sem po grobi oceni preskrbljen vsaj za dva meseca, tudi če zalog ne bi obnavljal.

Dolgo sem mislil, da sem edini, a mi je že nekaj soborcev priznalo, da so krivi tudi oni.

Vse, kar si želimo, so kakovostne vrečke.