Ste se kdaj vprašali, o čem razmišljamo tekači? Rezultati prve kvalitativne študije na to temo po mojem niso presenetljivi. Ampak zakaj vseeno tečemo in zakaj smo tekači – oziroma športniki – boljši ljudje? Spodaj je uvodnik februarsko-marčevske revije Tekac.si.
O čem pa vi razmišljate med tekom?
Pravite, da v teku uživate? Verjamem. Zato so rezultati prve podrobne kvalitativne študije o miselnih procesih rekreativnih dolgoprogašev morda za marsikoga presenetljivi: deset tekačev je med raziskavo več kot dve tretjini misli namenilo hitrosti in razdalji ter bolečini in nelagodju. »In temu rečete užitek,« bi se pridušali ciniki, ki jim življenjsko ugodje predstavlja vse kaj drugega kot dolgotrajno in monotono gibanje. Mene rezultati ne presenečajo.
Uspešni športniki so ponavadi uspešni tudi poklicno in obratno, kdor je poklicno uspešen, dosega tudi zavidljive rezultate v rekreativnem športu. Zlate maturantke si morda predstavljate kot nerodne in debelušne očalarke z dobro ustrojenim zicledrom. No, zlata maturantka je bila tudi Maruša Mišmaš, potnica na olimpijske igre v Rio de Janeiru. Seveda je Maruša izjemna. Toda po ugotovitvah dr. Janka Strela, ki v okviru športnovzgojnega kartona že trideset let podrobno spremlja koordinacijske in vzdržljivostne sposobnosti otrok in mladine, se zlate maturantke v primerjavi z vrstnicami in vrstniki v povprečju izkažejo tudi z boljšimi aerobnimi zmogljivostmi, večjo mišično močjo ter z nadpovprečnima koordinacijo in gibljivostjo. Najboljše so na praktično vseh področjih življenja!
Kot pravi športni psiholog Aleš Vičič, je za doseganje želenega cilja nujna določena mera mentalne higiene. Kdor ima razčiščeno v glavi, je torej uspešen tudi na športnem področju. In kot gre razumeti Janka Strela, velja tudi obratno: z dobrimi aerobnimi sposobnostmi, ki jih razvijamo skozi šport, je boljši tudi vnos kisika, ki je pomemben za delovanje miselnih procesov.
Seveda zlatim maturantkam in drugim uspešnim ljudem ni vedno postlano z rožicami. Ne glede na področje, naj gre za šolo, službo, odnose ali šport, uspeh zahteva veliko truda. Ni skrivnost, da so srečnejši tisti, ki so na teh področjih uspešni. Za svojo srečo so pripravljeni ure in ure študirati ali opravljati neplačane nadure, sklepati kompromise v zakonskem življenju in… se zaleteti v maratonski zid z odrgnjeno kožo pod pazduhami, ožuljenim levim in odstopajočim nohtom na desnem stopalu. Na koncu so, utrujeni in ožuljeni, bolj srečni – in spoštovani – od tistih, ki užitek iščejo po najlažji poti.
Toda ali med tekom res razmišljamo predvsem o hitrosti in trpljenju? Raziskava o miselnih procesih tekačev je zajela rekreativne maratonce, ki tedensko pretečejo najmanj 32 kilometrov, kar pomeni, da so v tek pripravljeni vložiti več truda kot večina tekačev. Zanimivo bi bilo raziskati, kaj med tekom razmišljajo manj zagnani tekači, ali morda poiskati razlike med tistimi, ki tečejo s tekaško uro, in tistimi, ki se zanašajo le na občutek. Kaj pa tisti, ki med tekom razmišljajo o povsem drugih rečeh in tečejo bodisi zato, da se odklopijo od vsakdana, bodisi zato, ker med tekom dobivajo najboljše ideje?
Če boste poiskali odgovor na vprašanje, o čem razmišljate, ko tečete, boste verjetno dobili tudi odgovor na vprašanje, zakaj sploh tečete. Toda v resnici je vseeno. Pomembno je le, da pri teku uživate – in včasih tudi trpite. Zmagovalci so srečnejši, in kdor je srečen, je zmagovalec.
Uvodnik iz revije Tekac.si (2-3/2015). Revijo najdete v trafikah, bolje založenih trgovinah in na bencinskih servisih širom po Sloveniji, naročite jo tukaj, všečkate pa tukaj.
6 komentarjev
Zanimivo.
Bom odgovorila še z vidika manj zagnane tekačice (nekajkrat na teden 30–60 min):
– opazujem okolico; največkrat Kamniško-Savinjske Alpe, te seveda predstavljajo spektakularen razgled in odlično motivacijo za tek; ob jasnih dneh itak (denimo sončni zahod), pa tudi če je npr. visoka oblačnost, sem z občasnimi preboji sonca že doživela krasne light-showe;
– temu primerno se mi po glavi večkrat motajo razni new age izreki :D, ki bi bili v normalnem stanju cinikom zoprni, a med tekom so povsem naraven in razumljiv pojav :);
– tek mi zelo pomaga pri hipohondriji; namesto da se ukvarjam z mislimi, kaj vse bi lahko bilo narobe, mi tek pomaga misli usmeriti v to, kar sem dobrega naredila za svoje zdravje;
– mislim pa tudi čisto običajne misli kot čez dan, morda so malenkost bolj intenzivne in jasne.
Si tudi merim čas in pot, a bolj kot zanimivost in za “lastno evidenco”, statistiko, nisem toliko usmerjena k izboljševanju rezultata. Več mi pomeni npr. večje število minut kot pa da bi v tem času opravila daljšo razdaljo. Torej bolj kot hitrost mi je pomembno, da sem toliko in toliko časa v gibanju, čeprav počasnejša. Moj pogled.
Iz tega razloga se tudi ne bi udeležila večjih organiziranih tekov, ker sumim, da bi se ukvarjala z vsem drugim, razen z užitkom pri teku ne. Kar ne pomeni, da ne podpiram takih tekov, nasprotno, super se mi zdi, da Slovenci radi tečejo in so take prireditve dobro obiskane. Gre samo za to, da si vsak najde sebi primeren način, je tudi stvar karakterja. Zame je to samostojen tek brez (umišljenega) pritiska.
Se veselim, da še ostali napišete svoje razloge in poglede. 😀
– Ne zacni prehitro, da bos dlje in lazje tekla.
– Vzela sem pretople rokavice, uf se dobro da imam jakno z zepi.
– Teci pocasneje, ne divjaj.
– Pazi na formo, bodi prisotna v trenutku in ne razmisljaj o naslednjih km.
– Uzitek je teci v tem hladen vremenu, letosnja zima je en sam tekaski uzitek.
– Ne mahaj z rokami, izgubljas energijo.
– Ze spet pes brez lastnika na povodcu 🙂 Upam, da je dobro vzgojen in prijatelj tekacev (pes, ne lastnik)
– Kaj mi je hotela danes stranka med vrsticami povedati?
– Vsec mi je kako sprosceno in brez napora tecem danes po napornem delovniku. Ko bi le bil vsak tek taksen….
– Odzdravim skupino tekacev, ki mi v hitrem tempo teku prekriza pot. Aha, bliza se sezona maratonov, pridni.
– Ja, tocno… stranka je neodlocna, potrebuje vec informacij, jutri jo poklicem.
– Mogoce bi na 8 km lahko naredila kaj razsteznih vaj… mogoce pa tecem kar v enem kosu direkt domov, pozno je ze.
Miselni tok med mojo danasnjo vecerno 10ko.
Če se le da, o ničemer …
Pri meni se ne da.
V resnici je vse super, samo da ne razmišljaš o kaki poškodbi.
No, med tekom večinoma ravno o tem 😀