Norci škodijo posameznikom, ne državi!

Bi rekel, da je Jelinčič dobil konkurenco, ampak kljub netaktni nesramnosti, ki že presega meje primitivizma, imam njega za inteligentnega možakarja. Z različnimi predsedniki Stranke slovenskega naroda in možmi, zbranimi okoli Zavoda 25. junij, je drugače. Vedno bolj je videti, da niso le oportunisti, ampak bolestni idealisti, tiste vrste patrioti, ki so za državo verjetno sposobni prodat ženo in otroke. Zdaj že bivši predsednik SSN verjetno nikomur ne pozabi povedat, da je sodeloval v pekrskih dogodkih. Vsa čast, ampak meni gredo vojni veterani katerekoli vojske, ki se s svojimi dejanji pretirano hvalijo, pošteno na živce. To so tisti, ki omalovažujejo mulce moje generacije, češ, ti nimaš pojma, kako izgleda vojna. Prekleto, da ne, ampak nisem jaz kriv, da me leta 1945 še ni bilo, in da sem bil 1991. osemletni deček. Dejstvo, da so deset dni bili slovensko vojno, jim še ne daje pravice, da slabih dvajset let kasneje zajebavajo, ne samo lastno državo, ampak tudi Hrvaško, ki z našo osamosvojitveno vojno ni imela nobene zveze. Med drugimi nepomembneži sta člana SSN tudi pojoči major Ladislav Troha, ki so ga, mislim, da celo uradno razglasili za norca, in trenutno zaprti bombaš in huligan Šiško. Takšen cvetober nerelevantnih prenapetežev lahko privije izključno preveč konsenzualnega politika tipa Pahor, ki vzame resno čisto vsakega fičfiriča.

Preden nadaljujem. Relacije med Podobnikovim Zavodom 25. junij in SSN mi niso najbolj jasne in me pravzaprav ne zanimajo. O Zavodu si mislim podobno kot o SSN. Če sem ob farsi pri Jorasu še mislil, da gre za predvolilne aktivnosti, ki naj bi pomagale Slovenski ljudski stranki pri uspehu na volitvah, se v zadnjem času bojim, da je Podobnik v bistvu nor, da misli, da je nekakšen novi Rudolf Maister, ki se je za zaščito slovenskega naroda pripravljen stepsti s slovenskimi specialci na meji. Čeprav se na koncu seveda userje, ker razen prenapetih nategnjencev, ki jih je s seboj privlekel v turističnih avtobusih in so seveda absolutno nekoristni, za seboj nima nikogar in je primoran na pomoč patetično klicat brata.

Če prav razumem, sta SSN in Zavod 25. junij skupaj oddala peticijo, ki je šele prvi korak k zbiranju podpisov za referendum. Potem je bil Podobnik na kavi s Pahorjem, in si, še prejšnji dan ves srborit in odločen, na lepem premislil. Očitno se je ustrašil tako kot takrat pred policaji. Mislim, da je enostavno premalo sposoben, da bi uspel od vlade izsilit kaj otipljivega. Podobnik je potem začel prepričevat zaveznike, da naj ne začnejo postopka zbiranja podpisov, ti so bili pa trmasti, a le do novega sestanka s Pahorjem, ki je tokrat očitno prepričal bivšega predsednika stranke, da je odstopil. Neverjetno.

Izsiljevanja seveda še ni konec, Pahor pa še kar ne zamudi nobene priložnosti, da bi se izkazoval kot najboljši predsednik vlade, ki je samo v službi vseh Slovencev, kar mu daje mandat, da počne neumnosti in se ukvarja z nepomembneži. Češ, poskrbeti moram za slovenski ugled, ki je odvisen samo še od tega, ali bomo Hrvate zajebavali ali ne. Pri tem ga seveda nategne vsak, ki ima pet minut časa. Najprej Janša, potem celo neparlamentarna stranka. Seveda je premiera strah, da se bo zameril ZDA, in na tej točki seveda ni nič drugačen od bivšega zunanjega ministra, ki so ga vsi mediji kriizirali, da leze v rit Amerikancem. No, pa saj Rupel je zdaj zaposlen pri Pahorju.

Je pa po svoje res žalostno, da lahko nekaj užaljenih norcev oblikuje slovensko politiko. Na koncu bo namreč v svetu obveljalo, da smo Slovenci tisti, ki zajebavamo, čeprav se marsikdo z referendumom ne strinja. Zato Pahorja po eni strani razumem, po drugi je pa res, da bi morala vlada ljudstvo pustiti pri miru, pa naj samo odloči, četudi narobe. Problem je seveda v tem, da lahko SSN brez težav zbere 40 tisoč podpisnikov. Slovenski patriot, ki domoljubje enači s stanjem pripravljenosti na takojšen napad, je seveda nesposoben razumet, da članstvo v Natu nima nobene zveze s hrvaško-slovesko mejo in da gre tu za eno navadno zajebavanje, ki ne koristi nikomur. Ne bodo razumeli, da smo se s tem spustili na nivo hrvaških ribičev in izjav hrvaškega predsednika Mesića.

Moti me, da vsi, od politikov do medijev, govorijo le o škodljivosti za slovenske interese in s tem zadevo problematizirajo na državnem nivoju. Državo sestavljamo državljani, zato bomo dejansko škodo fasali posamezniki, tudi nič krivi posamezniki. Prenapeteži so na obeh straneh meje. Jaz pa, če bom šel za kakšen vikend na Hrvaško, nočem poslušat debilnih hrvaških vicev tiste hrvaške populacije, ki se od pripadnikov SSN ne razlikuje niti za pikico.

Ni vprašanje, ali bo SSN uspelo zbrat podpise. Vprašanje je, kakšen bo dejanski razplet morebitnega referenduma. Če bo udeleba nizka, je jasno, da pobudniki zmagajo, ker najlaže je mobilizirat srboriteže. Če bo referendum poleti, ko bo večina Slovencev itak dopustovala na hrvaški obali, bomo spet imeli sranje. Jezi me, da se bom moral udeležit referenduma, s katerim se ne strinjam in celo obkrožiti napačen odgovor. Ironija je, da sem ob vstopanju Slovenije v Nato obkrožil “ne”, ko bom odločal o Hrvaški (nova ironija), bom obkrožil “da”. Ne moti me toliko zmanjšan politični ugled, ker to je res precenjen strah, ki izvira iz slovenskega (in seveda tudi Pahorjevega) kompleksa, da moramo vsem ugajat. Referendum me moti, ker bodo potem norci spet paradirali, kako da so že drugič rešili slovenski nacionalni interes. In ker na tak način mejnega vprašanja ne bomo rešili nikoli.