Nogavice

Kakovost življenja se začne pri nogavicah. Sicer je prijetno hoditi brez, a to žal omejujejo bontonski, sezonski in seveda klimatski razlogi. Sam sem se v zadnjem času, ko delam doma in sem lahko polovico dneva bosonog, navadil na lahke, zračne, hitro sušeče športne nogavice, ki prijetno objamejo celotno stopalo od prstov do pete in ravno prav tesno stisnejo gleženj, da niso moteče, hkrati pa dajejo občutek varnosti. Slabši lastnosti športnih nogavic sta visoka cena in večinoma pretirana pisanost. Nekatere sicer sežejo precej visoko, kar je postalo moderno tudi med trail runnerji …

 … večinoma pa seveda nosim krajše različice.

Vem, da nekateri kupujejo izdelke s potiskom Disneyjevih junakov, sam pa mislim, da to odraslemu moškemu ne pristaja, zato na kavbojke ali obleko ne nosim pisanih nogavic, ki bi zaradi svoje prikrajšanosti med sedenjem razkrivale nožne kocine in dejstvo, da nekdo ni osvojil osnov moškosti, kot jih na primer uči krasen spletni priročnik Art of Manliness (seveda so se lotili tudi nogavic).

Redno pomanjkanje nogavic pri samskem moškem ni toliko posledica malomarnosti oziroma redkih pralnih intervalov, kot posledica odpora do trgovin z oblačili, še posebej do trgovin z nogavicami. Naročati bi jih moral izključno po internetu, in to v večjih količinah, toda – ali lahko tako pomemben nakup prepustim izbiri na podlagi debilnega marketinškega besedila in slike velikosti 640×480 pik?

Med proizvodi, ki jih nikoli ne bi kupil v veleblagovnici, so seveda tudi nogavice, zato sem zadnjič po dolgem času spet zavil v specializirano trgovino, kjer med korzeti, šnelfukrcami, čipkastimi štrumpantlji in modrci košarice D postanem šibak, zgolj senca samega sebe. Ugotovil sem, da preproste, a kakovostne nogavice iz bombaža, ki ga v Indiji otroci obirajo za dolar na dan, stanejo točno toliko kot kakovostne športne nogavice iz vrhunskih sintetičnih materialov, s tem da proizvajalcu navadnih nogavic ni treba zapravljati denarja za drago oglaševanje in prodajanje mačka v žaklju, ki ga imenujejo visoko napredne tehnologije, DrySensation in podobno sranje, ampak v najslabšem primeru delavkam celo ne izplačujejo plač, češ, hudi časi so.

Za samo štiri pare sem plačal skoraj dvajset evrov in zapravil bi še več, če cene ne bi znižal z izbiro dvojnega para po znatno, no, sumljivo nižji ceni. Zanimivo pa je, da sta najcenejša para kakovostnejša od najdražjega.

Ne bom polemiziral s komentatorji, ki utegnejo pametovat, da sem idiot, saj da je mogoče za 4 evre kupiti osem parov nogavic. Tudi to sem že poskusil in bile so zelo uporabne – za čiščenje zobnikov in verige kolesa. Dejstvo pa je, da cena kakovosti ne opravičuje nujno. Najdražji par, stal me je osem evrov, je gospa prodala z argumentom, da nimajo elastike. To se mi je zdelo nenavadno, saj sem domneval, da lezejo dol. Da ne lezejo, je rekla, elastike pa da nimajo zato, da ne režejo v kožo. Nogavice me sicer nikoli ne režejo v kožo, razen, če so res ekstremno zanič, a me je vseeno prepričala. Res je sicer, da ne lezejo dol, res pa je tudi, da se počutim slabo, kot recimo v prevelikih gatah na kolesarskem sedežu.

Zdaj lahko samo upam, da se bodo čim prej strgale, tako kot Murine, ki sem jih, bedak, pred časom kupil v podporo slovenski industriji. Tako kot Mura (že drugič), so v kratkem propadle tudi iz slabo zračnega materiala pletene nogavice, v katerih sem se grozljivo znojil.