Nočno življenje na koruzi

Ted 2 v Komuni ni igral, v Kolosej ne hodim iz principa, v Kinu Bežigrad pa je očitno igral le nekaj dni. Mimogrede, vesel sem Kina Bežigrad, še bolj pa zanesenjaštva njegovega lastnika in ekipe, a program nekako ni po mojem okusu, sploh pa ne bife, kjer se počutim kot infant, nikomur, ampak res nikomur pa ne odpustim, da mi pivo streže v Unionovih kozarcih – razen, če bi seveda pil Union, kar je skoraj tako malo verjetno kot je verjetno, da bom še kdaj šel v Kolosej. V bežigrajski kino bom seveda šel še kdaj – tudi zato, ker imajo v Kafetariji Raj, točno na drugi strani ceste Ljubljana–Dunaj , ob vrhunski kavi še odličen arzenal viskija in piva.

Postavlja se retorično vprašanje: v kakšni prestolnici živimo, da se moramo v kino peljat trideset kilometrov daleč v trgovski center sredi koruznega polja?

V kranjskem Planetu Tuš sem bil tretjič: prvič me je situacija popolnoma razbesnela in reševala sva jo v domnevno irskem pubu, kjer niso imeli irskega piva, so pa v kozarce irske pivovarne točili bavarsko pšenično. Drugič sem bil tam po turneji v ljubljanskih pivnicah, tako nadelan, da me okolje sploh ni motilo. Če bom šel tja še četrtič, bom ubral enako taktiko, ampak mislim, da se četrtič ne bo zgodilo.

Na okolje trgovskega centra sem se tokrat mentalno pripravil, pa saj so nas na to navadili že s Kolosejem oziroma na splošno z vzpostavitvijo turbo potrošniškega sistema; v Sloveniji se v trgovskih centrih dogaja vse, od kolesarskih dirk do podpisovanja avtobiografskih knjig. Nisem pa vedel, da bom na vstopnice čakal v vrsti skupaj s tistimi, ki kupujejo popkorn. To naju je stalo prvih deset, petnajst minut časa, rezultat za Planet Tuš pa je očitno, da tja hodi samo še nezahtevna publika, ki nosi predebela stegna, prekratke hlače in XXXXL zaboj popkorna.

Še vedno samo zmerno nasršen, kar pomeni, da slabe volje še ne stresam povsod naokoli, sem moral nekaj na hitro pojesti in ugotovil sem, da je še najboljša hitra možnost, kaj drugega kot hamburger. Nekoč dežela picerij, postaja dežela hamburgerjev in samo čakam, da jih bodo začeli ob svinjski pečenki, kalamarih, pohanem siru, hobotnici izpod peke, dunajskih zrezkih, tortiljah, vampih po tržaško in seveda picah, ponujati tudi v vaških gostilnah.

Toda težava je tem, da hamburger očitno ni več hitra hrana. Potem ko smo se vsaj deset minut zamudili s kupovanjem vstopnic, sem še kakšnih petnajst minut čakal na hamburger. Ko so v dvorani že vrteli reklame in predfilme, nas je osebje pomirilo, da bo burger fertik čez minuto. Čez pet minut je bil res in samo požrešnosti, pomoči ostalih treh, ki so vase metali pečen krompir, in sodelovanju pri plačevanju računa se imam zahvaliti, da smo ravno še ujeli uvodno špico filma. Sicer bi petnajst minut po začetku predvajanja prišli tudi sicer, a večerjo vseeno rad pojem v miru, ne da si opečem cel zgornji del prebavnega trakta.

Ko je filma konec, se na ploščadi sredi koruznega polja pri dobrih tridesetih letih počutiš kot dedek, ki ne razume več sveta okoli sebe – ne maščobnih oblog pod razgaljenimi ženskimi pazduhami, ne preozkih in prekratkih kratkih hlač z zavihanimi hlačnicami, ki jih nosijo karikature moških, ne družbe, ki se zabava ob v istem dnevu že petkrat slišanih komadih, ki se ne razlikujejo od drugih petkrat slišanih komadov. Zaradi bojazni, da se v Kranju ob enajstih ne dogaja nič pametnega, smo se čez koruzno polje skozi nekaj krožišč odpeljali v industrijsko cono, kjer smo slučajno našli še kar zanimivo teraso s polnoletno publiko in natakarjem, ki je vedel, kaj ponuja.

Dejstvo, da me to zadovolji, je samo dokaz, kako zelo nizko smo padli.