No-wi-fi Hotel

Hoteli so se mi zagabili na Majorki, ko smo v enem in istem hotelu prebili tri tedne. Enaindvajset noči. In ravno toliko večerij in zajtrkov. V hotelih mi grejo na živce mučna procedura prijavljanja in odjavljanja, menjavanja brisač, puščanja ključev z gromozanskimi obeski na recepciji ali odklepanja s kao priročnimi karticami standardiziranih velikosti, ki pa ne grejo v denarnico, ker je ta že itak polna kartic. Pa žajfe v zavojčkih pa pregrinjala za posteljo pa pod modroc zatlačene odeje pa premehke blazine pa sterilnost na vsakem koraku pa pretirana naučena prijaznost pa metanje umazanih brisač pod umivalnik pa do not disturb pildki pa hladilniki, polni najdražjih pijač na svetu, pa hotelski lobiji … Hoteli imajo to smešno lastnost, da hočejo hedonistično ustreči v čisto vsem – če je to frizer pri roki ob dveh zjutraj ali bujenje po telefonu ali zajtrk v postelji, pa naj bo. Od Majorke naprej grem dosti raje raje v penzion, na turistično kmetijo ali v apartma, kjer je vedno kaj narobe in se počutiš skoraj kot doma.

Zadnjič sem šel v Umag na vrat, na nos. Ker sem imel sestanek na umaški Turistični zvezi – kakšna zguba časa! –, prenočevat sem pa mislil v Novigradu, so se čutili dolžni, da mi smještaj poiščejo oni. Moj edini pogoj je bil internet, ker sem nameraval zvečer delat. Izbrali so mi Hotel Sol Umag s precej zasoljeno ceno, ampak resnici na ljubo je pozimi skoraj vse zaprto, celo teden pred velikonočnimi prazniki.

V hotelu sem bil okoli osmih zvečer. Ob čekingu sem zahteval še internet.

Tip izjavi, da wi-fija v sobah sicer ni, ampak lahko brez problema kadarkoli pridem v internet corner. Kar stane 25 kun. Za pol ure! To je skoraj štiri evre ali – CING, CING! – totalen nateg oduzadi! Ob tem je receptor mislil, da je to odlična in zadovoljiva ponudba.

V teh časih je neverjetno, da sobe hotela, ki se hvali s štirimi zvezdicami, ne premorejo brezžične povezave z internetom, seveda brezplačno. Koliko jih pa to stane? Wi-Fi danes ponujajo že mnogi boljši kampi in zadnjič me je kmet na zabačeni turistični kmetiji čisto resno vprašal, ali rabim kodo za internet. In če bi šlo za hotel, ki bi se promoviral samo kot počitniški oziroma, kot je zdaj moderno, wellness center, bi to še razumel. Če ga promovirajo še kot meeting point in ga torej obiskujejo poslovneži, je pa najbolj normalna stvar, da v ponudbo vključijo tudi širokopasovno internetno povezavo, ne da si ali brez ali pa najebeš sto na uro, ko se povezuješ s svojim modemom, za kar ni nihče dovolj nor – razen Crnkoviča.

Zato pa v vseh hotelih brezplačno ponujajo televizijo, kjer lahko gledaš lokalne programe, Rai Uno in Rai Due (to imajo vedno!) in reklame z  joškaricami, ki vzdihujejo: “Ruf mich an, die nummer ist null neun null – acht sieben – sieben acht.” To pa je navoljo in tudi brezplačno je, jebemti, kamor koli pridem, isti brezvezni programi in še eden, ki hvali vse mogoče usluge, ki jih hotel nudi, v mojem primeru tudi internet corner – takole je pisalo: »Access to the internet at any time of the day and night.« In to v obdobju, ko imam jaz v garsonjeri wireless, da lahko delam za pisalno mizo ali na kavču ali pa na sekretu, in ko investicija za cel hotel verjetno ne stane več kot nekaj sto evrov, najbrž pa še manj. Če je denar problem, naj pa internet zaračunajo!

Kategorizacija turističnih nastanitvenih obratov, ki je seveda različna od države do države, je striktno birokratska zadeva, ki mi ne bo jasna nikoli. Kategorizacija že sama po sebi zahteva rigidno sistematizacijo brez ali vsaj z zelo omejenim naborom izjem in tako pridemo do situacije, da večina gostov ljubiteljev kampiranja bolj uživa v kampih s tremi kot v kampih s petimi zvezdicami, pri čemer cena sploh ni odločilen faktor! Tudi mene preveč nobel hoteli praktično odbijajo, ker je v končni fazi povsod isto sranje, razen da imajo boljši hoteli zraven recepcije še vodomet. In zaradi vodometa ter dovolj velike kopalnice dobi hotel, kjer ne morem niti preverit, kakšno bo naslednji dan vreme, več pik kot hotel, kjer je za zajtrk na voljo manj vrst suhih salam, a omogoča brezplačno in brezžično internetno povezavo.

Da je bila mera polna in Murphyjevi zakoni izpolnjeni, so me dali v isti štuk kot pionirčke kranjskega teniškega kluba, kar je pomenilo, da je bil do desetih zvečer cirkus kot v vrtcu. Izključen ni bil niti one-man-band (tip je špilal in pel “I just want to say I love you, I just want to say how much I care!”) in seveda so mi zjutraj pri zajtrku pod prste – zviška – škilili v trenirke oblečeni nemški penzionisti iz spodnjega socialnega razreda.