Je mogoče, da obstaja Slovenec, ki se ne ukvarja z marketingom in ni strokovnjak za turizem in ki ne bi imel po nekaj letih življenja na tujem domotožja, a bi verjel, zares verjel, da je Slovenija dejansko butična turistična destinacija? Dvomim. Vsakomur, ki je bil kdaj na Bledu ali v Portorožu ali v Celju ali decembra v Ljubljani ali je skušal z vlakom potovati na Jesenice ali z avtobusom čez mesto je jasno, da ni ta dežela niti turistu prijazna, kaj šele butična destinacija.
Kuhamo zadovoljivo dobro
Že pred skoraj desetimi leti sem napisal, da ni Slovenija kot turistična destinacija v globalnem merilu prav nič posebnega, ne glede na otoček sredi jezera, vlakec v kraški jami, smaragdno reko, prikupno ljubljansko mestno jedro … ali Ano Roš, če hočete. Seveda je Blejsko jezero romantičen del sveta in Postojnska jama je spektakularna in v Ljubljani je prijetno prebiti 2,1 noč in tudi Ana Roš je odlična kuharica … ampak jezera, jame, mesta in dobre kuharice imajo povsod po svetu. In turisti to vedo.
Tujci v medijih seveda vljudno hvalijo Slovenijo. Ne povedo, da so jih Portorož, Celje, Škofja Loka in Maribor razočarali, ne omenijo prenatrpanosti in turistične nerazvitosti na področju infrastrukture, slabše muzejske ponudbe izven Ljubljane, številnih zaprtih turističnih in gostinskih lokalov in težav s parkiranjem. Ne opozorijo na nekonsistentnost ponudbe in ne užalijo nas z opazko, da je hrana zadovoljiva – s posameznimi presežki – in da tudi nastanitve niso razkošne.
Tega ne povedo, ker so vljudni. Ampak: zdaj vemo.
Strokovno nestrokovne ocene
Razlika med mnenjem tako imenovane stroke o slovenski turistični ponudbi in mnenjem običajnih ljudi, ki dejansko pridejo na obisk in plačujejo storitve, bi bila šokantna, če ne bi živeli v obdobju vsesplošno sprejetega prevarantstva, ki so se mu potrošniki tako privadili, da se občasne pritožnike kolektivno označi za nergače. Negativce. Ki se samo pritožujejo. Sami pa ne znajo nič.
Seveda ne znamo, saj vendar nismo gostinci, hotelirji , prevozniki , župani in muzealci, ampak samo turisti, ki smo že kdaj kje bili in nam je jasno, da butična ponudba posameznikov ne pomeni, da je butična kar cela destinacija, tam od Portoroža do Lendave in od Kranjske Gore pa do Metlike. Ker ni butičen niti eden od teh krajev, čeprav je po svoje povsod lepo.
Kulinarična ekskluziva
Po novem butična destinacija menda postaja tudi kulinarična destinacija. Imenitno! Restavracije so res odlične. A vprašanje je ali so v odličnih restavracijah turisti pripravljeni vsak dan jesti za petdeset evrov na osebo. Po mojih informacijah niti ne. To bi si privoščili enkrat ali dvakrat, sicer bi obedovali v običajnih gostilnah, niti ne toliko zaradi denarja, ampak zaradi želje po pristnem stiku z lokalnim okoljem. Ker jih zanima tudi preprosta kuhinja oziroma jih zanima kako so dejansko kuhale babice zvezdniških kuharjev, ki kulinariko babic modernizirajo z raznimi penami ali razstavljanji na sestavine in potem mešanjem teh sestavin v kozarcih.
Oh, točno! Saj to je izjavila tudi Ana Roš: »Hrana mora govoriti po svoje, novodobne kuhinje pa to pogosto izpridijo, nenadoma je hrana povsod enaka, namesto da bi govorila o svojem naravnem prostoru.«
In tu se pojavi problem. Kot izhaja iz analize STO, turisti omenjajo, da so številni gostinski lokali zaprti, jaz pa izpostavljam še prehranjevalnice, kjer si je sicer mogoče napolniti želodec, težko pa bi jih umestil v ponudbo vrhunske kulinarične destinacije. Obratno, zlahka bo turist zavil v obrat, kjer znajo odlično pripraviti pico, hobotnico, biftek, koline, ocvrt sir in, seveda, brez hamburgerja ne gre.
Edinstvene so le omejitve
Na podlagi analize so pri STO ugotovili: »Slovenija bi morala bolje izpostavljati svoje edinstvene produkte, ki jih druge destinacije nimajo, jim dodati elemente ekskluzivnosti in trajnostnega turizma ter jih povezati v zgodbo.«
Pa kakšne edinstvene produkte neki! Opazovanje medvedov v Kočevskem Rogu? Krasna stvar. Kdor si je to spomnil, si zasluži vse pohvale. Ampak medvede smo opazovali tudi na Aljaski. Brezplačno. V naravi so lovili losose par deset metrov od nas. Je pa Republika Slovenija skoraj edinstvena v tem, da je še leta 2019 – naj povem naravnost in brez okolišenja – gorsko kolesarjenje prepovedano oziroma zakonsko neurejeno. Gre za pomemben – čeprav ne butičen ali edinstven – segment, ki lahko prinaša veliko denarja veliko ljudem. V Avstriji ga prinese več kot smučanje.
Kje je že ta Slovenija?
Posamezniki se res trudijo z resnici na ljubo precej ekskluzivno in trajnostno naravnano ponudbo, od gostinske in adrenalinske pa do pohajkovanja po Kočevskem Rogu ali prenočevanja. Iznajdljivi so in pridni. STO jim pomaga s plačevanjem denarja za to, da Slovenija na raznih lestvicah raznih medijev izpade bolje kot je v resnici.
To je dobro, turisti pridejo v ta butik. Ampak potem se ne moremo čuditi, da so razočarani. Ker je bila na Bledu gneča. Ker v Portorožu zaradi hrupa ni mogel spati. Ker je bil muzej tako beden, da se Bog usmili. Ker ga sprevodnik ni spustil s kolesom na vlak, čeprav na internetu jasno piše, da je možen prevoz kolesa. Ker v Celju ni imel zvečer kaj početi.
Pravzaprav je samo doživel Slovenijo, v kakršni živimo, a smo se je navadili. Na Bled ne gre poleti nihče, ki je normalen, v Portorož gred samo veseljaki s pivom v hladilni torbi, lani verjetno niti niste bili v nobenem slovenskem muzeju, z vlakom se ne vozite, če ste iz Celja …
Doživel je torej Slovenijo, a k sreči najverjetneje ni imel pojma, da je bil sploh v Sloveniji.
22 komentarjev
Ko turist z avtom le nekako najde prosto parkirno mesto na Bledu, v Porotožu ali Ljubljani, je verjetnost vloma v njegov avto primerljiva s Švico, Avstrijo… Nič posebnega, je pa lepo.
Osnovni problem turizma je enak kot na mnogih področjih te dražve – sploh ne vemo kaj bi radi bili. In potem za tem, kar bi se odločili znali stati. Tako je tudi turizem kolobocija bolj ali manj uspelih posameznih projektov, šlepanja na pretekle dosežke, da ne rečem nostalgijio, nekaj naravnih danosti in pač dejstva, da smo blizu pomembnim destinacijam in pa tranzitna država. Ni pa tukaj nobene strategije, plana, akcije … vse kar je, je bolj kot ne samo od sebe. In kdor omenja Slovenijo v istem stavku kot butuično ali prestižno lokacijo ta gotovo sploh ne pozna pomena te besede.
Seveda bi lahko bili neka destinacija z zgodbo. In seveda imamo nekaj prednosti pred okoliškimi deželami. Ampak dokler v eni vasi npr. ne morejo urediti pločnikov, ker se dva kmeta ne dasta pol metra zemlje, dokler se menjajo ideje skupaj s politiko na vsake 4 leta, dokler se bomo obračali izključno z vetrom iz tujine (danes burger, jutri neapeljska pizza) in dokler bo Bled s 50 let staro infrastrukturo “vrhunska” destinacijo se ne moremo pogovarjati ko kakšnih usmeritvah.
Včasih je bila neka reklama Turizem smo ljudje – in to drži. Mi pa jemljemo turizem, kot nekaj kar kupiš oz, kopiraš od drugih in potem nam ni zares mar. Zato je vse skupaj slaba šala – butična bi lahko rekel :).
Infrastruktura na Bledu je katastrofa.
Za turista, ki pričakuje butično destinacijo je dejansko žalitev.
Da o glavni (magistralni) cesti skozi pol mesta – obvoznico planirajo že 50 let – sploh ne govorimo…
Dobro jutro,
lepo je v hribih, ampak to ni za vsakega. Za hribe je treba imeti veselje in kondicijo, vsaj malo.
Lepo je potovati po Sloveniji s kolesom, ampak tudi za to velja zgoraj navedeno.
Turistični kruh je precej težak. Za posameznika ga je običajno premalo. Ni veliko stvari v turistični panogi, s katerimi se je mogoče normalno preživljati.
Pozdrav Stane.
Svaka čast za članek!
Hmm recimo, da je to kar je napisano res. Toda, ali je to dejansko res slabo? Število turistov se iz leta v leto povečuje, ne rečem da bomo dosegli kritično maso, toda, ali si resnično želimo še več turistov oz. ali jih infratruktura (kakršna koli že je) sploh lahko prenese. Drugače, takšnega ali drugačnega nategunstva je turist deležen več ali manj povsod, z malo odprte glave in pozitivne naravnanosti pa se marsikaj prenese, tudi v teoretično bolj urejenih državah, kjer je po mojem izkustvu nateg proporcionalno še večji, ker tudi plačaš bistveno več. Price/performance je v Sloveniji zelo dober, da ne rečen odličen (pustimo Ano Roš), res je, ni Švica, še Avstrija ne, toda je temu primerno tudi večinoma cenejša. Ne rečem da je to izgovor ali odlika, je pa dejstvo. Pivo v Zurichu in Ljubljani?, ali pa v St. Tropezu in Portorožu, pretiravam jasno, ampak razlika med enim in drugim v kvaliteti pa vseeno ni x3. Večja težava je shizofrenost turistične identitete, želimo bit “žešči” pa smo u bistvu bolj kmečki, to niti ne bi bilo slabo, če bi se kot kmčeko preprosti price performerji tudi tržili. Tranutno smo v situaciji, ko bi turiste lahko posiljevali s enormnimi strap-oni (dobesedno ali figurativno), pa bi še vedno hodili, pa jasno ne delamo tega. Da pojasnim point mojega jamranja, blazno mi gre na živce ta svetovna gonja po odličnosti in izjemnosti, zakaj bi pa morali biti, to je utrujajoče. Fuck it, rajši sem Slovenec kot Japonec.
Nisem hotel bit povsem anonimen, Mea culpa, zgornji post je moj.
Alzheimer napada… ne delam v turizmu, daleč od tega. Preden me zgrizete kot lenega turističnega delavca.
@NZ: Vse to imaš prav – problem je pa to kar si tudi sam napisal – shizofrenost turistične identitete. Seveda ni nobene potrebe, da bi strmeli k temu, da postanemu novi Monako (tudi če bi realno lahko 🙂 ), bi pa seveda lahko ponudili bistveno bolj kvalitetno ali če rečemo drugače bolj urejeno in celovito ponudbo – zato, da bi vsi imeli od tega kar največ.
Kar se pa tiče piva v Zurichu in Ljubljani – Matejev poudarek je pomoje ravno to – seveda ni pivo v Zurichu vredno 3x več samo zato ker bi bilo boljše. gre za celo izkušnjo + standard obiskovalcev. Ampak, da nečemu nalepiš oznako prestižno (in posledično višjo ceno 🙂 ) morajo seveda obstajati konkretni razlogi, ne pa floskule na reklamnih prospektih.
@FOX Se absolutno strnijam, z malo ureditve in predvsem povezanosti (to je sicer vsem jasno, narest pa nihče noče nič) bi se marsikaj dalo. Kar sem hotel povedati je, da ni potrebe da divjamo v dirko z extra prestižnimi., ker bi bil izplen napram vložku verjetno negativen. Dejstvo je da smo še vedno relativno nepoznani kar pomeni manjšo gužvo kot marsikje drugje (ajde Tajska, ipd…) in ljudem je to všeč, nekaj jim mora bit všeč če hodijo k nam v vedno večjem številu in naj, mene ne motijo. Izboljšanja ponudbe in posledično infrastrukture se veselim kot državljan, saj bom imel tudi jaz kaj od tega, prepričan pa sem da Slovenija ima kaj ponuditi in pokazati in da turist načeloma ni nategnjen, prepričan sem celo da bistveno manj, kot marsikje drugje.
Turizem lahko dejansko postane za lokalno prebivalstvo precej nezdrava panoga. Pa ne toliko zaradi množičnosti, ampak zaradi vpliva na cene. V redu, razburjanje zaradi koncepta Aribnb je že postalo dolgočasno, ampak cene se dvigajo tudi sicer in lahko se lokalnemu prebivalstvu zgodi, da niti za pir v bifeju nima več denarja. Si res želimo butik, kjer bodo cene prilagojene luksemburškemu standardu in tako Slovenija sploh ne bo več mogla v Bohinj? Rezultat takšnega navijanja cen so tudi različni ceniki za tujce in domačine na hrvaški obali.
—
Tako navijanje cen razumem kot očitno svinjarijo. Nemec torej pride v ta butik, streže mu natakar, ki ima plače 900 evrov, cena kosila naj bo pa kar enaka kot na Bavarskem – ker je nekdo rekel, da je to butična ponudba? Poleg vsega je Nemcu po večerji strašansko dolgčas, ker se zvečer nič ne dogaja. In še jedel je med samimi turisti, ker domačini s 1000 evri plače nimajo denarja za to nobleso. Ne pravim, da je v Sloveniji že tako, ampak to je očitno neke vrste strategija.
—
Dejstvo pa je, da turizem načeloma funkcionira in vsaj glede turistične ponudbe se turist res ne more počutiti nategnjenega. Blejske anomalije turisti sprejmejo, ker razumejo, da so prišli v neko relativno slabo razvito deželo, jih pa lahko po drugi strani navduši nek priden kmet, ki je dejansko postavil krasno turistično kmetijo. Ne vem niti kako se morda turistično osebje vede do tujcev. Zelo mogoče je, da dosti vljudneje kot recimo do Slovencev.
—
Bistvena težava je v vsem kar se dogaja okoli turizma, torej v običajni infrastrukturi. Turisti razumejo, da je interier v Kavarni Bled star vsaj toliko kot Republika Slovenija, tudi nesramnega natakarja morda prenesejo kot relikt zgodovine ali trenutne slabe volje ali razpizdenosti na splošno. Težko pa razumejo gnečo na cesti, da do tja sploh pridejo. Osebno ne mislim, da je Bled sam tako zelo prenatrpan, daje pa tak vtis, ker najprej na poti do tja stojiš v koloni, potem pa imaš še težave s parkiranjem. Objektivno to pokvari izkušnjo – ampak, veste, tudi to bodo turisti sprejeli, ker se zavedajo, da so prišli v vukojebino.
—
In kaj je turistom všeč? Dajmo si že priznat: da je v resnici ponudba še vedno poceni – pogosto seveda tudi cenena. Všeč jim je tudi, da je to neke vrste tako imenovani neodkriti biser. Da so ljudje načeloma prijazni – in dejstvo je, da Slovenci dol padamo, če nas pridejo obiskat tujci, grizemo se bolj med seboj.
—
Pa še primer študijske ture za kolesarkse novinarje v Sloveniji. To je moja insajderska informacija, ki drži 100-odstotno. Verjetno na STO dobro vedo kako se delajo študijske ture za turistične novinarje. Tudi jaz dobro vem. Ko je prišla gruča kolesarskih novinarjev, jim pa organizator ture ni zrihtal niti lokalnega vodiča, na kosilo so jih pa peljali – uganite – na dunajski s pomfrijem.
—
No, najbolj smešno pa je, da spletni uporabniki kot butične destinacije omenjajo Pariz, Benetke, Italijo, Grčijo ter daljne otoke in države. Benetke? Haha! Če bi moral izbirati med Benetkami ali Ljubljani primerljivo vukojebino, bi šel sam veliko raje v vukojebino. Ampak tako ljudje pač razmišljajo. Popolnoma drugače kot tako imenovani strokovnjaki.
Pa še to, če lahko pridenem piskerček osebnega raymišljanja. Čedalje manj si želim biti turist in turistično obiskovati razne dežele. Na živce mi gre. Znamenitosti so me nehale zanimati. Toliko že, da ne bi šel ravno mimo, ko sem že tam, ampak ne ljubi se mi več potovati zaradi potovanj samih, občutek imam, da ne odnesem prav dosti. Zaradi športa ail kakega obiska že, kar tako pa ne. Šel bi recimo v ZDA, ampak me sploh več ne zanimajo NYC, LA, Grand Canyon ali, bognedaj, Las Vegas. Šel bi v kako zabačeno mesto v Oklahomi in se zapil z domačini v lokalni beznici.
Ali grem lahko s tabo, Zalar? 🙂
Ker – presenetljivo – jaz razmišljam enako.
Nažrl sem se turizma, potovanja zaradi potovanj samih in obiskovanja znamenitosti, katerih ogled drago plačaš že samo zato, ker so znamenitosti, predvsem pa stanja v vrstah za ogled teh znamenitosti.
Mene že dolgo vleče na Appalachian Trail, s kolesom v lasvegaško puščavo, taborit v Adirondack in vsaj malo podoživeti beznice ob Route 66.
@Matej: “Turizem lahko dejansko postane za lokalno prebivalstvo precej nezdrava panoga. Pa ne toliko zaradi množičnosti, ampak zaradi vpliva na cene. ”
—–
Pozabljamo, da turizem tudi prinese vec denarja. Vsaj veliko tistim, ki v turisticnih krajih zivijo. Seveda to ne velja za vse, ampak vseeno in pozitivni efekti se mogoce bolj poznajo na dolgi kot na kratki rok. Ce je bil nekdo do sedaj brezposeln, zaradi prihoda turistov pa lahko zacne kelnarit, bo imel verjetno vec denarja in si bo tudi drazji pir lahko privoscil. Smo pa spet pri tistem vprasanju kot pri susenju modrcov sredi Ljubljane…pac ne bo vsak pil pira ob blejskem jezeru ampak bo sel 100 metrov stran v lokalno beznico, kjer se zbirajo lokalci in kamor turist ne gre, tako da cene ne morejo toliko narasti. Mi je zelo zal ampak tako pac bo. Glede dvojnih cen na Hrvaskem pa upam, da jih slej kot prej kdo pri EU-ju za take zadeve napici, ker je to popolnoma v neskladu z (vsaj) evropsko zakonodajo. Tako kot upam, da koncno napicijo npr. romune, cigar cariniki se se vedno dajo podkupit na sicer evropski meji! Klinc jih gleda, prednosti EU bi vsi uzivali, nihce se pa ne bi drzal pravil.
V teoriji to seveda drži. V praksi pa osebje v gostinstvu in turizmu tarna zaradi kadrovskega primanjkljaja in slabih plač. Dobro, povsod tarnajo – natakrji k svojemu dohodku vztrajno pozabljajo prišetavati napitnine – in morda bi se kdo celo strinjal, da je normalno, da hotel z 200 posteljami čiščenje outsourcea podizvajalcu, ki najema podizvajalke preko s.p., recimo.
–
Težava je pa v tem, da v turistični in gostinskih dejavnosti – vsaj če hočemo ohraniti nekakšno ekskluzivo in ne ustvariti množičnega turizma – ni prav veliko delovnih mest, na drugi strani pa imamo relativno veliko bazo nizkokvalificirane delovne sile, ki od turizma dejansko nima prav nič, razen potencialno večjih socialnih transferjev, torej cenejše vrtce ipd. Ne pravim, da turizem ne prinese več denarja, ampak ne moremo računati na turizem kot na odrešitev. Mislim, da je v Nemčiji turistični sektor celo drugi najmočnejši po prihodkih (vsaj tako je bilo par let nazaj), ampak Nemčija ni uspešna zaradi turizma, ki v osnovi ustvarja minimalno dodano vrednost. Ogromno je treba torej delati in vlagati za malo denarja.
–
Na papirju se sicer vse lepo sliši, ampak ko si v Ljubljani nekdo ne more privoščiti enosobnega stanovanja, ker stane najemnina 700 evrov, pač skoraj toliko kot najem preko Airbnb, res ne moremo več govoriti o pozitivnih učinkih. Tudi če je nekdo dobil službo v oštariji, s tistim jurjem na mesec in še nekaj drobiža od trinkgelda sploh ne more rešiti stanovanjskega problema. Dobro, boš rekel, naj se preseli v Vnanje Gorice … ampak to ni rešitev, potem lahko Ljubljano res zapremo in tam ostanemo samo še tisti, ki imamo srečo in smo dobili ali pravočasno kupili stanovanje – in turisti. To je doletelo Benetke, kjer so si verjetno pred tridesetimi leti res meli roke, zdaj pa je tam nastalo zabavišče, ki ga imajo množice turistov za nekakšno butično destinacijo 🙂
–
Ne pravim, da se to v Ljubljani že dogaja, ampak ne moremo samo računati ekonomskih učinkov turizma, ob tem pa zanemariti vse ostalo. Kaj se pa to pravi, da Ljubljančan – ali zaradi mene Parižan ali Londončan – nima niti živcev niti denarja, da bi spil pir v centru mesta? To ni normalno, to se ne sme zgoditi. Ni prav, da se mi celo Petkovškovo nabrežje poleti gnusi, kajti veš kaj se zgodi? Da je poleti nevzdržna gneča, novembra in januarja in februarja je pa to nabrežje duhov, ker so Ljubljančani z gnusom spizdili v pazle, turisti so pa doma.
—
@Robert: Vidiš, meni še do Apalaške poti ni več. Dobro, je malo bolje kot fotografirati se pred Eifflovim stolpom, ampak spet … nimam več sesznama krajev, ki jih moram obiskati pred smrtjo. Tudi do beznice na Route 66 mi ni, ker je verjetno tista na Route 87 enako, če ne bolj simpatična.
Po letih sfaljene stanovanjske politike in preregulacije je pa zdaj nek Airbnb kriv, da ni dovolj stanovanj za vse. Seveda. Drugace pa nvm zakaj drzava potrebuje neko strategijo turizma, s turizmom se ukvarjajo posamezniki.
Ravno zadnjič sem – spet! – bral, da je stanovanj tako rekoč dovolj za vse, problem je v zaradi takih in drugačnih razlogov napihnjenih cenah. In del, samo del tega problema – ki je prepoznan tudi drugod po svetu – je tudi Airbnb.
Strategija se gradi za promocijo turizma, seveda pa naj bi imela strategija neko zvezo z realnostjo, tako da deležnikom ni v breme, ampak v pomoč. Če hočemo Slovenijo predstavljati kot turistično destinacijo za kolesarje, bo treba torej najprej urediti zakonodajo. Ponudniki lahko uredijo servise v hotelih in ponudijo izposojo koles, ampak kaj jim to pomaga, če se potem gorski kolesar ne sme voziti po poteh. Na STO trobijo eno, država počne nekaj čisto drugega, storitve se sice rizvaja nekako napol, na Bledu pa imajo medtem tek kaos, da župan Slovencem predlaga, naj vendar ne delajo gneče še oni.
Ni vse slabo, nasprotno, Slovenija je za živet res fajn država, kdor je bil in malo živel po tujini, verjamem da se bo strinjal. Se pa mi zdi, da se tako počasi vrtimo v začaranem krogu, ni nam slabo, preboja ni, večini pa takšno stanje kar ustreza. Mogoče je pa to povezano z našo mentaliteto.
Jaz vidim en tak minus pri nas ne samo v tem, kako smo mi zbirokratizirali državo in življenje, ampak kako smo zbirokratizirali tudi našo mentaliteto. Glede turizma konkretno, vsak minister ki pride na funkcijo, naroča vse možne strategije, smernice, akcijske načrte in bla bla bla….za njim novi minister spet na novo….sodelujejo in pišejo pa te strategije večinoma eni in isti ljudje. Skratka, birokracija ustvarja in hrani birokracijo….dobri smo ko se gre za pisanje strategij, realizacija in output pa je slab in ni prioriteta.
Jaz vidim problem samo v tem, da se je v popolnoma vse pore vsakovrstnih strokovnih področij zrinilo preveč ljudi na osnovi vez, vračila uslug ipd. Na vse preveč nivojih in položajih sedijo ljudje, ki imajo moč odločanja, a nimajo pojma o zadevi o kateri odločajo. Po možnosti pa zraven še zaradi strankarske pripadnosti ali medsosedskega spora ne marajo sogovornika, s katerim oblikujeta neko rešitev. In potem imamo kaos.
In kot prebivalcu turistično izredno (pre)obremenjenega kraja, mi gre vse skupaj že pošteno na jetra. Zaenkrat vse skupaj odtehta čas “nesezone”, ko se da res uživat in izkoristit prednosti takega kraja. Ko tega ne bo več, sledi po vsej verjetnosti selitev. Vplivati na vse skupaj od znotraj sem z vpletanjem v lokalno politiko že poskusil… ni vredno živcev in želodca.
Ne vem sicer ali komentirava isto stvar, ampak kot jaz razumem strokovnjake za različne stroke naredijo oni iz vsake malenkosti celo znanost pa naj bodo to kampanje na Facebooku ali pa strategija turizma. Vse vedo o tem, samo stika z realnostjo nimajo prav nobenega. Seveda potem z lahkoto nategnejo odločevalce, ki po definiciji ne morejo imeti pojma o ničemer, če so pa samo predstavniki neukega ljudstva. Kot da bi ti moral odločati o vsem, od prometne infrastrukture pa do zdravstva, izobraževanja in kulture. Tako vidim težavo tudi v EU, ki je ne vodijo več politiki, ampak birokrati – strokovnjaki brez stika z realnostjo, a seveda z določenimi interesi, od najosnovnejšega, da pač upravičijo svojo službo. Ker so odločevalci impotentni pijančki, čustveni debili in pretirano empatični brezjajčniki, se dogaja to, kar so.
V majhnih občinah je dinamika verjetno malo drugačna, pač bolj robata, kot v primeru tistega debela ministra za kaj vem kaj že, ki je kar po mailu grozil ljudem, kot da je še vedno samo občinski šerif.
—
Tako bodo recimo strokovnjaki občane prepričevali, da sploh ni nobene gneče v njihovem kraju, da uspešno preusmerjajo turistične tokove, da je ponudba butična, v resnici se pa isti občan vsak dan domov vozi pol ure dlje in zabija neke kmetavzarske količke okoli svoje zelenice, ker mu sicer vse zaparkirajo. Najbolje je torej, da se odseliš, nepremičnino pa oddajaš prek Airbnb in na lepem spremeniš svoj odnos do turizma 🙂
Meni je najbolj zoprno, da javni promet ni urejen. Da vse to izgleda tako zastarelo, in neučinkovito. Da so zaposleni, kot šoferji, bedaki na kvadrat. Da so Slovenci polni samih sebe, arogantni, dolgočasni. In apatični kelnarji, vsepovsod še kakšen najde. Enkrat sem bil z nekimi kolegi – Azijcami v neki gostilni pri Ljubljani. Naročim za jesti, rečem naj solijo manj( že gleda čudno), naj prinesejo liter vode za nas tri. In mi reče, da oni vode ne servisirajo in me gleda kot butelj.
Izgleda, da je najboljše v Sloveniji, da greš v navadno delavsko gostilno v majhen kraj, naročiš malico, natakar te dobre volje postreže. Tu se pa konča
Če hočeš kaj več, se pa vedno nekje zalomi. Obstaja nekaj dobrih preverjenih gostiln, tudi čim kaj hočem drugače, recimor trdo kuhano pasto, že začnejo zavijati z očmi. Pa je hrana okusna in poceni.
Sicer si o turizmu mislim, da je izmed vseh gdp panog, največji nateg in najbolj manj koristen narodu oz domačinom.
No, to! Ta stalna bora z gosti. Seveda ne pričakujem od natakarja, da bo lizal rit kretenom. Pričakujem pa, da se mi ne bo treba z njim boriti, ker med strežbo mimogrede kot kak idiot šarmira mojo spremljevalko ali, še huje, se skuša prerekati in dokazovati svoj prav ali izvajati neke cenene štose, kot da smo vsi prijatelji. Saj vemo zakaj je tako, ampak zaposlovanje nešolanega osebja nima nobene zveze z visoko kakovostnim turizmom. Kot praviš, dejansko na koncu vse pade na odnosu, vse je lahko v piko, pokvarita pa doživetje receptor in natakar. Kot na Hrvaškem.