Nemški red, indijski kaos

Neverjetno je, da na Deutsche Bahn skoraj nič ne štima. Zamude in napake pri napovedih o prihodih vlakov so stalnica in ko en vlak odpovejo in vse potnike preusmerijo na drugega, zaposleni le panično bezljajo naokoli. Tako smo morali z naših sedežev najprej pregnati Indijce, ki so dejansko imeli rezervacijo za iste številke sedežev, a za prejšnji vlak. Ker so tako ali tako vajeni vožnje na strehi, se ni bilo treba prav dolgo pregovarjati, da so se umaknili. Je pa res, da niso šli na streho, kakšnih deset do petnajst jih je postavalo med sedeži in ne vem, če si predstavljate, kako je biti z njimi v istem vagonu, sploh, ker so bili na poti že trideset ur. Zanje je zmanjkalo tudi kosil. Iz usmiljenja smo jim odstopili del naše hrane, a smo morali biti pozorni, da jim ne bi dali govedine.

Tako smo se po štirih urah pripeljali v Leipzig. Železniška postaja je ogromna, česa takega še nisem videl. Jasno, saj je največja v Evropi. Meri 83.460 kvadratnih metrov, pod zemljo je več kot sto trgovin, in ima 24 peronov – pred časom jih je bilo celo 26, a so jo zmanjšali zaradi novega parkirišča. V Nemčiji sem na turistični borzi GTM. Ne vem točno, koliko je udeležencev, ampak to je res cela reč. Logistično je zadeva rešena perfektno, seveda pa ne gre brez nemških nesmislov.

Takole je. Prisotni smo tour operaterji, turistični agenti in novinarji. Za ljudi naših branž velja, da precej potujemo, zato so nam stvari jasne. Tako je naša skupina kmalu ugotovila, da smo locirani v hotelu, ki je od postaje oddaljen kakšnih pet minut hoda. Ampak gostitelje je bilo nemogoče prepričat, da bi šli tja sami. Ne, šli smo tri minute v drugo smer, do avtobusov. Da smo se vsi zbrali, je trajalo petnajst minut. Naš avtobus, grda stvar, verjetno še vzhodnonemškega izvora, je bil očitno prilagojen invalidom, sem si mislil ob pogledu na dvigalo pri zadnjih vratih. Ampak ne! Dvigalo je bilo namenjeno kovčkom. Dvigniti je zmogel po tri v eni rundi. Cel postopek spuščanja, dviganja in dvakratnega prelaganja ene runde je trajal približno tri minute. Na parkirišču je stalo petnajst kufrov. Šofer jih je prekladal karseda umirjeno, dokler nisem znorel, in mu kufre raje prostoročno nametal na dvignjeno platformo.

Je pa res, da bo ta človek verjetno dejansko lahko oddelal bistveno več kot štirideset let delovne dobe, medtem ko so verjetno njegovi slovenski kolegi na pol kripli že pred abrahamom. Danes sem celo izvedel, da je novi standard vreč cementa samo še 25 kilogramov. Tako si pač Bosanec na hrbet, namesto dveh, naloži štiri. Ampak važno je, da so evropski birokrati opravili svoje delo.

V hotelu smo bili po dobrih petinštiridesetih minutah.

Kar pa se tiče moje vrnitve v Slovenijo: Podobno bo kot zadnjič samo da k sreči letim iz Leipziga. Torej: Leipzig-Dunaj-Gradec-od tam pa v Ljubljano s kombijem. Človek jih mora imeti rad.