Ne za otroke, za ljubezen gre

Debate o homoseksualnosti so me dolgočasile že v osnovni šoli in po dvajsetih letih poslušanja enih in istih floskul mi je postalo za ta pojav popolnoma vseeno. Dokler me geji pustijo pri miru, me ne motijo, če se onegavijo za sosednjo mizo v baru, me motijo prav toliko kot če se onegavi raznospolni par, če kupujem srajce, pa celo raje vidim, da je prodajalec homoseksualec.

Poročanje istospolnih oseb se mi zdi nekoliko nenavadna praksa, a ne toliko, da bi me motila, skrajno bizarna pa se mi zdi ideja o istospolnih družinah, še posebej, če otroke posvajajo po naročilu, s pomočjo nadomestnih staršev, ki so se za nekaj tisoč dolarjev pripravljeni odpovedati umetno zaplojenemu otroku. Ker to možnost sebično zlorabljajo tudi samske ženske ali raznospolni pari, vseeno ne vidim razloga, da je ne bi imeli tudi istospolni partnerji. Vseeno trdim, da je to skrajno bizarno, do na ta način spočetih otrok nepošteno, in da se svetu zaradi teženj po brisanju meja med spoloma ali po uveljavitvi nekakšne nove teorije spolov ne obeta nič dobrega. Ampak na kraj pameti mi ne pade, da bi zaradi tega kakorkoli protestiral.

Propaganda za uveljavitev zakona je vrh gnusnosti dosegla z mavričnim obarvanjem Ljubljanskega gradu in izobešanjem mavrične zastave na pročelje Rotovža. Ali res verjamete, da je županu mar za homoseksualce? Mar mu je prav toliko kot za proletariat, torej nič, ampak če se priljubi homoseksualcem, je v Ljubljani že na dobri poti do vnovičnega uspeha. Argument, da če lahko župnik pri maši z mnenjem RKC posiljuje župljane, sme to početi tudi neka občina, je seveda popoln nesmisel. Mislim, da je celo bolj normalno, če cerkev znotraj verske skupnosti brani konservativne vrednote, kar se od nje pričakuje, kot če se v propagando vključuje izvoljena oblast, od katere pričakujemo vse kaj drugega.

V takem okolju ni nenavadno, da je – do določene mere nujna in funkcionalna – samocenzura dosegla svojo popolnost, kar je privedlo do popolne polarizacije mnenj. Ljudstvo že leta in leta ne razmišlja, ampak – ne samo na primeru istospolnih parov – ponavlja iste floskule, kot da ni mogoče imeti manj radikalnega mnenja. Drug drugega zmerjamo bodisi s pedri bodisi s homofobi in vsak dobro artikuliran poskus argumentirane razlage nestrinjanja z zakonom bo tudi polizobraženi tepec gladko odpravil z opazko o nestrpnosti.

Zaradi tega se referendumski kampanji izogibam, stik z različnimi mnenji pa imam bolj ali manj samo prek socialnih omrežij. Težko se odločim, ali me bolj motijo tisti, ki z objavljanjem povezav, všečkov značk na profilnih fotografijah, zgroženih mnenj in histeričnih komentarjev Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih podpirajo ali tisti, ki z objavljanjem povezav, všečkov, značk na profilnih fotografijah, zgroženih mnenj in histeričnih komentarjev Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih nasprotujejo.

Na referendum o takšnem zakonu bom šel šele, ko bodo v imenu svobode padle res vse meje, ko bomo zdrav razum dokončno ugonobili in uzakonili tudi poligamna in incestna razmerja. Saj vendar ne gre za otroke, ampak za ljubezen in ne razumem, zakaj se v luči svobode ne bi mogli imeti radi tudi trije ali štirje ljudje.

Vse dotlej bo svoboda še vedno omejena in jaz pri sprejemanju takšnih zakonov sodeloval ne bom.