Egoizem. Pomanjkanje empatije. Primitivizem. Družba 21. stoletja.
Kaj smo postali, ni najbolj očitno na volitvah, ki se jih udeleži relativno malo ljudi. To je najbolj očitno v svetiščih potrošništva. Tam ljudje očitno izgubijo še zadnje sledi razuma.
Ne bom o upokojencu, ki me je nekoč napadel z dežnikom, ker sem ga opozoril, da se je vrinil. Tako ihtavo je udrihal po meni, da sem se moral aktivno ubraniti s fizično silo. Ne bom o mečkačih, ki zlorabljajo hitre blagajne. Ne bom o samovšečni pizdi, ki bi jo moral nekdo za ušesa.
Tokrat se je zataknilo še preden sem sploh lahko vstopil. Nikoli ne bom razumel kaj je funkcija avtomatskih vrtljivih vrat, ki po moje služijo izključno temu, da bistveno poslabšajo pretočnost. Vsakič izgubim nekaj sekund, ko vstopim, in nekaj sekund še, ko vstopim. Tokrat sem izgubil vsaj tri minute svojega časa.
Nisem ravno strojni inženir, niti kaj posebej priročen za popravila, ampak v kakšnih petih sekundah mi je uspelo identificirati težavo. Da vrata ne delujejo. Večina prisotnih je to ugotavljala precej dlje in nikomur ni padlo na pamet, da bi poskusil pritisniti na edini gumb. Poskus sicer ni obrodil sadov in ljudje so z obeh strani vrat še kar mencali. Nabrala se je že manjša množica. Pogovori so bili neverjetno slaboumni in so se vrteli okoli vprašanj »se je pokvarilo«, »kaj pa zdaj«, »kdo bo odprl« in podobno. Vzdržal sem kakšne pol minute, potem pa sem šel naokoli. »Ampak to je daleč,« me je opozorila precej vitalna upokojenka. Da. Nameril sem okoli 90 metrov.
Bil sem med redkimi, ne pa edini, ki je šel naokoli. Tudi nisem bil prvi.
Bil pa sem edini, ki se ni zadovoljil z rešitvijo svojega lastnega problema, ampak sem se napotil do informacijskega oddelka, kjer sem informatorje informiral o okvari.
Drugim je bilo pač vseeno. Saj so prišli notri. Čeprav je bilo daleč. Potem so upali, da bo težava rešena še preden opravijo. Da jo bo rešil nekdo drug. Ki ima več časa. Ki je sposoben razmisliti na koga se obrniti.
Ampak to ni še nič! V tem primeru vsaj nihče ni nikogar motil.
Jutri: Pospravite voziček za seboj. Ne zato, da ne motite okolice, ampak zato, da dobite nazaj kavcijo.
9 komentarjev
Vrtljiva vrata: portal v t.i. svetišče potrošništva, upočasni korak vstopajočega občana in ga spremeni v lagodnega nakupovalca. Časa in denarja na pretek, svetloba in mladost sta tu brezkončna. Če hitiš samo po mleko in kruh, nisi ravno koristen.
Ne bi se strinjal, da junaki te anekdote delujejo egoistično. Zakaj se zanašamo, da bodo stvari uredili… pač nekdo? Sumim, da nekje globoko v naši narodni zavesti tiči prepričanje, da nismo pooblaščeni, usposobljeni, poklicani, upravičeni… in posledično tudi nismo odgovorni. Hkrati pa psihologija množic prisega, da čisto sposobni posamezniki postanejo debili, če so v skupini (nekaj v tem smislu).
Priporočam tole odlično satiro, če morda še ne poznaš:
https://www.imdb.com/title/tt0077402/
oziroma tale rimejk dotičnega, prav tako
ni slab in se odvija v nakupovalnem centru:
https://filmoljub.blogspot.com/2017/10/dawn-of-dead-2004.html
😎
Bojda so taka vrata energijsko ucinkovitejsa pa prepiha ni 🙂 zakaj to vem.. ne vem.
Ta vrata sluzijo predvsem preprecevanju prepiha in vdoru toplega zraka poleti ter mrzlega pozimi.
—–
V tem primeru verjetno tudi jaz ne bi sel na informacijsko tocko in prijavil, da vrata ne delajo. Ob vseh zivih kamerah, katere imajo postavljene v notranjosti in okolici nakupovalnih centrov, bi pricakoval, da je nekje nekdo, ki te kamere tudi spremlja in bo kaj kmalu opazil, da je pred vrati mnozica ljudi. Se pa naceloma strinjam, take ali drugacne solidarnosti je vedno manj (se starim mamam se redno odstopa sedeze po avtobusih?), po drugi strani se pa ljudje z njo hvalijo vedno vec (odprtost do vseh migrantov…dokler jih ni treba ene 3 sprejet v svojo dnevno sobo).
@Danijel: Seveda, bo držalo. Zato sem vedno rad hodil v trgovino sam. Vedno z odločnim korakom in iz oči se mi je bliskalo, da so se me hostese z bio jogurti bale in me niso nadlegovale. Seveda pa so mi ta vrata porušila ritem in človek res težko pride k sebi 🙂
—
@Filmoljub: Ti počasi nehaj gledati horror, ker midva nisva ljubitelja tega žanra in pri tebi sploh ne dobiva več nekih pametnih idej za filme. Bom moral začeti brati Fartnerja ali kaj 🙂 Original poznam, rimejka pa ne. Zdaj sem se spomnil, da sem pri tistih vratih poskusil s šalo: “Ne vem ali bi bilo huje obtičati notri ali to, da smo zunaj.” Nihče ni razumel, kaj šele, da bi lahko izpeljal kakšen vic.
—
@Siggi: Ja. Tudi v idealnih klimatskih pogojih 🙂
—
@Boki: Tudi meni je šlo na živce, da pet minut nihče nič ne opazi, ampak če se ne najde nekdo, ki tistega čapca za kamero prebudi iz sna, se ni rešilo ničesar.
Ha ha, saj razumem, je že prav, tudi midva z ženo “nisva” ljubitelja tega žanra, razen mene, seveda. 😉
Priznam, da se tudi jaz ne bi “spomnila” in okvare vrat prijavila pri informacijskem centru. Se je že kdaj zgodilo, da vrata niso dobro delovala, ampak, da bi prijavila, mi še na misel ni prišlo. Lahko rečem samo bravo. 🙂
Čeprav, ko sem živela še v bloku sem bila edina (od ca 50 stanovanj) ki sem upravniku redno javljala vse napake in okvare, ki so se pojavljale v bloku. Tako se me je prijel vzdevek “tečka” … zopet ta tečka kliče in noben drug. 🙂 Velikokrat sem se vpraševala, pa kaj ljudje počnejo, ali jih nič ne moti. Očitno je bilo, da so se vsi zanašali en na drugega.
@Matej, Filmoljub: horror mi je naceloma vcasih vsec, ampak problem je, da je teh filmov ogromno in 90% na povsem isto foro…neka zapuscena hisa, kamor se vseli druzina, potem se pa zacne. V vecini primerov se vmesa neko hudicevstvo katerega je potrebno potem s krucifiksom izgnati. Imava pa z mojo isti problem. Preprosto ne najdeva filmov, ki bi nama ustrezali. In po pol ure brskanja po spletu postaneva tako tecna, da na koncu ne gledava nic.
—-
Se opravicujem za nevmesnost.
@Boki: No, no, so dobri filmi. Recimo tale.
—
@Tana: Seveda, kjer si doma, te stvari bolj motijo. Nekaterih pač ne moti nič. V Maroku recimo čisto dobro shajajo. Da se potem Slovenci pritožujejo nad nekimi domnevno umazanimi Arabci, je zato za moje pojme toliko bolj abotno.